Besede za srce

Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše. Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima to oblast, povedati, kaj je dobro in kaj je slabo.  Stopiti v shodnico  Jezusov način je nekoliko drugačen. Ta v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči . Zanimivo pa, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh, ki ravno

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.   Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.  Bog danes deluje v nas  Morda pa gre za to, da

Zanimivo, da kdo napiše knjigo o samem sebi, kakor da jo piše o kom drugem, tako resnično trpka in čudežna je prva avtobiografska knjiga Ferija Lainščka " Kurji pastir " (ki ji bosta baje sledili še dve), polna resničnosti, ki je kot izmišljena, in neke domišljije, ki je lahko samo resnična.  Začne se tik pred pisateljevim rojstvom. Čakamo, da se bo rodil otrok v revni hiši nekje na Goričkem, vse teče, vse se veseli njegovega rojstva, potem pa, ko bilka vendarle požene, se začne trd boj za njegovo življenje, ki do kraja razgali predvsem materino in očetovo naravo. Življenje je boj, ne le boj otroka, ampak tudi tistih, ki jim je bil poslan, tako je mogoče sklepati iz tolikih in tolikih prigod ob Ferijevem najzgodnejšem otroštvu, tako velikokrat se zazdi, da je vsako življenje res dar in čudež, saj je zgodba res ovinkasta kakor rečni okljuki Mure, toliko trenutkov, ko se ustrašiš, da fant ne bo preživel, da te ob tem pomiri šele dejstvo, da je njegovo ime na platnici.  Zgodba j

Janez Krstnik »se je ozrl na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ˮGlej, Jagnje Božje!ˮ Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom.« (Jn 1,36-37) Tako preprosto se začne pot dveh učencev za Jezusom, ju je pač zanimalo, ju je zagrabil »firbec«, kaj je s tem Božjim Jagnjetom tako zelo posebnega, da sta »torej šla in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Vznemiril ju je, ne zaradi svoje posebnosti, ampak zaradi svoje navadnosti , ni bil to plemič, ni bil prikazen z neba, navadni nekdo iz vsakdana je bil to, navadnež in v njem Božje Jagnje. Vendar je bilo treba, da sta to ugotovila, preživeti pri njem »ves dan«, treba si je bilo za to vzeti čas in pustiti, da jima je spregovoril. Šla sta in ostala, čeprav sta morala pri tej odločitvi seveda računati tudi z možnostjo, da se bosta vrnila razočarana, da bo to povsem stran vržen čas. Kot je z vsako »navadno« stvarjo: da je pravzaprav »nekaj posebnega«, odkrijemo šele tedaj, ko si zanjo vzamemo čas … »Pridita in

Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1,7) »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«. Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti , če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša pozicija, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, pozicija učenca, ki ji lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca .  Oče, Učitelj, Prijatelj  Ja, biti učenec , zavedati se svoje nepopolnosti, je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini) Samo tako lahko človek živi, z neko

Zvezda je glavni protagonist dogodkov današnjega praznika, neka luč , ki se je pojavila sredi teme: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj.« (Iz 60,2)  Evangelij nam poleg zvezde govori tudi o ljudeh, ki so jo takrat opazili, in o njihovi reakciji. »Ko so modri zagledali zvezdo, so se silno razveselíli.« (Mt 2,10) Razumljivo, saj nam zvezde v noči pomagajo najti pot, nekaj trdnega so, na kar se lahko opremo, na kar lahko računamo, da nas bo pripeljalo do cilja, čeprav smo izgubljeni, čeprav ne vidimo naprej. Ne, ni zaradi zvezd vse v redu in prav, vendar se stvari takrat postavijo na mesto, veš, da je neka pot in da je nek cilj. To je za človeka ključno.  In oni so jo zagledali, zvezdo, ki je morda imela rep, morda pa tudi ne, kajti moralo je iti za očitno precej neopazno znamenje, saj so ga mnogi ljudje tistega časa prezrli, pravzaprav ga ni opazil skoraj nihče, nihče razen modrih z vzhoda , oni pa so jo vide

Nekoliko zabrisane se na temno rjavi podbojev vrat še vedno svetijo bele črke, par številk je vmes, malce nerodno je šlo tistemu, ki jih je zapisal in hkrati deloma z dlanjo zabrisal, verjetno je moral stopiti na prste, da je dosegel les, se ob tem naprezati, da sedaj izgleda, kakor da jih je napisal kdo, ki še ni vajen trdno držati peresa. Nekoliko prahu se je od črk vsulo ob zapisovanju, spomnim se, blagoslovljenega prahu treh obrabljenih koščkov krede, tako kot potem spet ob vsakem odpiranju in zapiranju vrat, ob loputanju, zaradi jeze ali prepiha, prahu, ki se je kakor nežni Božji dih spustil nad mimogredočega, kakor da bi vsakič znova še enkrat nekdo nad njim napraskal starodavno znamenje, ki se kakor pomlad vsako leto nekoliko spremeni, čeprav je vedno ista, vedno enako polna obljub in upanja in prošnje, 20 + G + M + B + 20 …  Eden od naših mladih jih je zapisal, ko smo v mrzli januarski noči skupaj šli od vrat do vrat, v spremstvu molitev in pesmi, žegnane vode in sladkega vonja

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj, od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo.  Zaradi besede človek  A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar je imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos . Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi, da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede, dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah.  Ampak, bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni.

»Gospod je govóril Mojzesu in rekel: ˮGovôri Aronu in njegovim sinovom: Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Gospod naj te blagosloví in te váruje.ˮ« (4 Mz 6,22-24)  Opolnoči, ko si roko podata novo in staro leto, se vsakokrat rad podam ven, v mraz in noč, v njej se zgodi tudi ta tako navadni in hkrati tako prelomni trenutek. Tako si lažje predstavljam, da gre res za nekaj, kar se dogaja v temi, ko človek stoji na obzorju novega, brez enega samega znamenja, povsem brez gotovosti, kakšen bo naslednji korak. Vse ena sama neznanost, negotovost, nestabilnost, vse ena sama tiha, temna in čakajoča praznina. To je novo leto .  Tega o negotovosti in neznanosti se zdaj nekoliko bolj zavedamo, leto 2020 nam je pač popolnoma razbilo rutinsko pričakovanje, da bo seveda šlo v redu, ali če smo bolj natančni, po naših željah in pričakovanjih, vsaj tako kot naj bi šlo povprečni večini ljudi. Spet nekoliko bolj v skrbeh, spet nekoliko bolj zaprepadeni zremo v to, kaj nas čaka. Cepivo gor