Besede za srce

Drama, ki jo doživlja človek: nekje vmes, sredi stene, visi na vrvi in se nima česa opreti. To je vsa njegova težava. In njegovo hrepenenje je v tem, da bi se rad nečesa dotaknil, da bi rad nekaj začutil, da bi vedel. Da bi našel oprimek na steni in se potegnil navzgor, naredil korak naprej. Slejkoprej to doživi. Ker mora rasti. Življenje ga tako zaniha, da začne zadevati ob svoje robove, da začuti svoje skrajnosti. Velikokrat, na veliko načinov. Da bi jih znal preseči. In takrat se ustrašimo. Kot učenci. Pa če bi vedeli, da je to »zadevanje« pravzaprav priložnost za rast? Mi ga imenujemo napake, težave, skrbi, bolečine ... Morda pa so priložnost, da stopimo čez svoje robove in sežemo po tistem, kar je v nas ... drugačnega? Nočem se delati norca iz vas. Morda bi vas v vaših težkih stvareh moral pustiti pri miru. Toda potem bi vedno obviseli nekje vmes. Človek pa mora zagrabiti to konkretnost, ki se mu ponuja. Mora se je opreti, mora verjeti, da ga lahko to pripelje naprej. Pa čeprav j...

Od tistega strahotnega dne dalje, od tistega preloma tega, kar vidijo oči, se vsa naša vprašanja vrtijo okoli samo ene stvari: vere. Vere, tako krkhe in tako mogočne. Vere, ki ni uspeh, niti prepričanje, ampak vedno vnovično iskanje. Od tod tudi Tomaž in njegova navidez nesrečna zgodba. Ni ga bilo, ni videl, ni doživel. Ni se pogovarjal s ciljem svoje vere. Ni doživel odrešenja, potrditve, ali je bilo res vredno verjeti v to, v kar je verjel. Poraz, neuspeh. Ali pa se tako samo vidi? Videti, verovati ... S tema dvema besedama se spopada apostol Janez v dojemanju Jezusa. V svojem verovanju, v svojem iskanju. Apostoli so ga videli. Toda, ali so verovali? »Ker si me videl, veruješ?« (Jn 20,29) Nikakor. Prava vera se nikdar ne ustavi na očeh. Prava vera išče in vrta še globlje, prebada svet z njegovimi podobami vred in sili vedno višje, vedno naprej, vedno na tisto stran, ki je oči ne morejo videti in ne čuti zaznati. Ko misli, da je na koncu, mora iti še globlje. Dokler ne premaga vsega, ...

Le spomni se, kaj vse trpiš, kaj vse s srca ti lušči križ. In spomni se: sred' te resnice te Bog poljubil je na lice. In spomni se: vse od takrat je smrt priložnost za pomlad. Blagoslovljeno veliko noč!

Kdor ne ljubi, ne trpi; a kdor ne trpi, ta ne ljubi. Ta prečudni dvoboj med smrtjo in življenjem, med lučjo in temo, se vpleta v naš sleherni dan. Z roko v roki hodita trpljenje in ljubezen, smrt in življenje. Ko se spoznavamo z ljubeznijo, v njej vidimo toliko smrti, toliko žrtev; ko vstopamo v smrt, trpljenje, srečujemo v njej ljubezen. Temu se ni mogoče izogniti. Enega brez drugega ni. Vse to zaradi današnje noči, današnjega dne. A pot do današnjega dne ni bila enostavna. Da je veli ki petek zaradi velike noči in da je velika noč zaradi velikega petka, je težka resnica, a je resnica. Resnica, v kateri se moramo najti tudi mi. Resnica, ob kateri padejo vse laži, resnica, ob kateri ugotovimo, da so nam prav te laži izkopale grob, v katerem smo spali vse doslej. Resnica, ob kateri obmolknemo: Kdor ne ljubi, ne trpi; a kdor ne trpi, ta ne ljubi. Pot do te resnice je pot do groba, ki so jo opravile žene in apostola. Treba je teči do nje, treba je iti do obupa, vprašanj brez odgovora, te...

Ura je tri in prelomilo se je neko življenje. Toliko jih bo šlo spet samo mimo. Toliko jih niti ne bo pogledalo. Pa naj gre za nekoga, ki jih je dobil po pravici ali pa je tam nedolžen. Saj je vseeno. Tako je. Enkrat Kosovo, drugič Gaza, Pakistan ali Abruzzi. Zgodba je ista: visijo na križu, kdove zakaj. Hudodelci, verjetno. Drugi bodo obsojajoče zamrmrali. Rekli bodo, da Boga ni. Kot tolikokrat storimo ljudje, ga bodo izgnali iz svojih besed, čustev, iz dneva, izkoreninili bodo vse, kar so se od njega naučili, usmiljenje, odpuščanje, dobroto. Pozabili bodo nanj. Ker je On pozabil nanje. In na svetu so tretji in četrti ... in petnajsttisočstosedemnajsti ... in šestmiljarddevettisočsedemstoprvi ... Vsak s svojim pogledom. In vsak s svojimi koraki, odločitvami, mnenji. Le nekaj nas druži: vsak mora enkrat priti pod križ. Se soočiti z njim. Ga pogledati, četudi takoj nato oslepeti. Priti zelo globoko, priti zelo daleč od tega, kar mislim, da sem. In videti, da je tam, kjer mislim, da Boga...

Kako pritlehno! Največja skrivnost zgodovine se začenja z – večerjo. Z ničemer bolj privzdignjenim in poveličevanim. Samo z večerjo. Skupnim obedom. Človek je lačen. Zato jé. Zato so vse velike stvari v njegovem življenju povezane s hrano. Hrano potrebuje. A zakaj jé in praznuje skupaj? Zakaj se ne hrani sam? Človek je lačen, a ne samo hrane. Žejen, a ne samo vode. Zato je tista večerja minila drugače kot vse do takrat. To ni bila samo večerja. Ob jagnjetu in kruhu in grenkih zeliščih je krulilo učencem, je krulilo ljudem. Moralo je biti še kaj več. Zato se je Bog sklonil na tla in jim dal jesti. Svoje telo. Človek je lačen. Lačen ljubezni. Nas želi Bog naučiti tega, ko nam umiva noge? Da je tam spodaj, pri nogah, tam spodaj, kamor nas je sram skloniti se, ponižati se, skrit smisel vseh naših večerij, vseh naših srečanj? Da je tam skrit človek, ki me potrebuje in jaz njega? Morda je tam spodaj, kjer sem tudi jaz ranljiv, prostor, kjer se končno lahko vidiva. Kjer si brez besed poveva, ...

Vse je tako resnično ... Vse, kar se dogaja, vse, kar se še bo, te dni ... Če ni uspelo doslej, potem se mora te dni zgoditi to, zaradi česar se je vse sploh zgodilo. Zaradi mene. Zaradi tebe. Zaradi naju obeh, zaradi najine resnice. Potem se mora zgoditi, da se spoznam v Njegovih učencih, da ugotovim, da sem resnično takšen, kot so oni te dni, zmeden, prevzeten, nepremišljen, prestrašen in kdove kakšen še. In da spoznam, da me ima - vsej tej resničnosti navkljub - nekdo res(nično) rad. Ah, spoznam ... Ne, da bi spoznali . Da bi začutili. Da bi videli. Da bi se dotaknili. Ali bolje: pustili, da se nas dotakne. Kakor se je resnica dotaknila stotnika pod križem: " Resnično, ta človek je bil Božji Sin. " (Mr 15,39) Ko je videl to smrt, ki ni bila smrt. Kot mnogo naših smrti ni smrti. Zaradi te smrti. Želim vam, da to odkrijete tudi vi. Tako resnično ...

V resnosti, ki jo ponuja temačno vreme pred mojim oknom, v drgetu, ki ga pošilja burja in ostre besede Judov in mene in tebe, se mi na sluh počasi in brez vsiljevanja ulega ptičje ščebetanje. Prisrčno, da je malo tako prisrčnih stvari. Mogoče še mavrica in tista lepa zelena iz brstečih lističev. Ptičje oglašanje ... kot bi se pomlad preselila tudi v neko drugo dimenzijo ... Dimenzijo, ki je očem in sluhu in tipu neznana, nepojemljiva. Nocoj smo začeli devetdnevnico pred birmo. Oko pogreša pričakujoče vznemirjenje. Sluh pogreša petje. Ni kaj otipati. In vendar ... v neki drugi, neznani dimenziji se začenja pomlad. Tiho, morda nevidno raste v tej mladini. V tej mladini, ki je sposobna odločitve. Samo da jim nekdo pomaga prebroditi strah. Samo da jim nekdo pokaže Njega v pravi luči, v tisti, čisto njihovi dimenziji, ki je morda niti sami ne razumejo, dojamejo ... Prosim molitve za naše birmance. Vedeli boste, kaj prositi. Jaz bom prosil, da se naše dimenzije vsaj še kje dotaknejo. V ptičj...