Besede za srce

Na gori stoji križ. Še vedno. Nanj je bilo pribitih že toliko ljudi. Tudi ti. Tudi jaz. In jih bo še veliko. Človeštvo hodi pot trpljenja. Vsak človek je zaznamovan z njim, z ranami, z jokom in smrtjo želja, ki se niso uresničile, in načrtov, ki so se obrnili na glavo, z grobovi, kamor smo položili svoje upanje. Svojega Boga. In ko smo ga zavrgli, ko smo ga pokopali, je On stopil tja, kamor je hotel priti od nekdaj. V človekovo praznino, v luknje njegovega srca. Hotel je vstopiti v naše rane in v naše grobove, hotel je vstopiti v našo temo in nemoč, da bi tam ostal za vedno. In da bi ga tam odtlej vedno našli. A ne kot mrtvega, temveč kot živega Boga, ki ljubi naše rane. To je velikonočna zgodba. Najlepša zgodba vseh časov. Zgodba o tem, kako je zaradi in preko ran ljubezen stopila v smrt in tako celotno človeško logiko obrnila povsem na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje. Ne, zaradi Jezusovega...

Bolj kakor kruh in vodo človek potrebuje to, da ima dom. Da ga nekdo objame, da umije njegove noge. Potrebuje sprejetost, potrebuje varnost in gotovost, da ima kraj, kjer se vse grdobije in umazanije njegovih nog operejo in obrišejo. Tako se začenja velika noč. Doma. V hiši, v odnosu, kjer je nekdo, ki mi je pripravljen služiti, ki mi je pripravljen umiti noge, ne glede na to, ali so čiste ali umazane. Ne glede na to, ali bom to njegovo ljubezen razumel in cenil, ali pa jo bom morda še isti večer, še isto noč izdal, zatajil ali pozabil in zbežal od doma v noč. Veliki četrtek je ta toplina. Toplina domačega ognjišča, kjer nepopoln, ranjen, nevreden prejemam in prejemam. Gospod ve, da ga potrebujem bolj kot vse. Zato mi ustvarja dom. Zato se sklanja in mi umiva noge. Ker je čutiti to, da sem doma, moja hrana. Brez nje ne morem živeti. In čeprav se bo ta ljubezen kot hrana, kot kruh in vino, v mojem telesu vedno znova uničevala, postajala nič, bo vendarle v meni živela. Moje življe...

Vsako leto, vedno znova, vsaj enkrat stopimo pod križ in gledamo trpljenje našega Gospoda. Trpljenje, ki ga moramo vedno znova gledati, pa čeprav ga poznamo že do obisti, da ga ne bi nikdar pozabili. Ker je to za nas ključna stvar vere: nikdar ne pozabiti, da je naš Gospod trpeči in križani, ker ga moramo vedno poznati prav kot takšnega. Kajti trpeči Kristus je najčistejša podoba Boga. Ker je najčistejša ljubezen. Potrebujemo namreč to podobo, kot hrano, kot pijačo jo potrebujemo. Ne je razumeti, ker ne njegovega ne našega trpljenja ne bomo nikdar razumeli. Samo gledati jo, vedeti zanjo, biti o njej prepričan: Gospod je res Trpeči, Gospod je resnično Križani. Ker je tak Gospod želel ostati v našem spominu, ker je želel, da vemo, da trpi, da ga boli. Ker je prav zaradi trpljenja on resnično Ljubezen. In ker se pri sebi zavedamo, da nas resnično ljubi samo tisti, ki zaradi nas sprejema tudi trpljenje – in ki to trpljenje sprejema kot nekaj bistvenega zase. Kajti v trenutku, ko bi v...

Toplina z juga je prišla v mrzlo evropsko zimo in v hladne marmornate cerkve je stopil nekdo, ki hoče na svojem obrazu, na svojih gestah, po svoji dobrodušnosti in domačnosti ljudem pokazati Boga, ki je Najbližji, Najsočutnejši, Najmanjši. Tej toplini je ime Frančišek. Moj Frančišek. Vesel sem ga, neskončno vesel. Ker je kot bi bil moj oče. Domač. Preprost. Ker je njegov obraz miren in vesel, ker je nosi svoje srce na dlani, ker je, kdor je in ga nobena varnostna služba ali predpisi ali spodobnost ali karkoli drugega ne odvrne od tega, da bi naredil, kar njegovo srce čuti, da bi moral narediti. V vsem, kar pove in kar naredi, je pristen. In to ga dela tako toplega, da se počutim, kot da sva stara prijatelja. Veliko upanje mi daje, tale naš Frančišek. Upanje za naše utrujeno krščanstvo, za naše od duhovne lakote izpite obraze, za »kvadratno« krščanstvo, ki je človeku postalo neužitno. Da bomo spet zaradi njega in v njem našli Kristusa z obrazom in da ga bodo po nas našli vsi ljud...

V naši glavi še vedno vlada prepričanje, da pomeni biti svet biti popoln , biti brez vsakršnega madeža. Biti nekakšen nadčlovek, ki mu vse uspeva in nič ne gre narobe. To je ideal, ki nam ga je vzgoja vpisala v spomin. A napačen ideal. Ker ne gradi na tem, kdo sem, temveč na tem, kdo si želim biti ali na tem, kar drugi želijo ali predpisujejo, da naj bi bil, pa čeprav to morda nikoli ne bom mogel postati. In kar ne gradi na moji realnosti, na tem, kar sem, nikoli ne bo obrodilo sadov. Je tako, kakor da bi želeli posaditi drevo v plastiko, ne vedoč, da tam nikakor ne more uspeti. Zato biti svet ne pomeni biti brez napak, temveč ravno preko svojih napak spoznati, kdo sem, in si prav v tej svoji revščini zaželeti Boga in njegove bližine. In to je mogoče samo tedaj, kadar se sami spoznamo za nepopolne, za grešnike in to svojo grešnost vzamemo za svojo. Ko jo sprejmemo kot svojo realnost, kot del sebe, in sicer kot nekaj, kar nam ni dano, da bi se pogubili, kar nam ni dano v obsodbo, ...

Da sem grešnik, da sem nepopoln, je kruto, a trdno dejstvo. Do njega ponavadi prihajamo, ko začutimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo. Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne vendarle spomnil, da je ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog čaka, sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi se ne bo. Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik . Pomeni namreč, da moraš biti sposoben sprejeti to, da si tak, kot si. Da nisi popoln, da je greh tvoja realnost, del tebe, in da prosiš za ljubezen, za katero veš, da si je ne zasluž...

» Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal .« Bog še verjame v nas. Še vedno. Še vedno vsako jutro pošlje sonce na nebo, še vedno pošlje dež na suha polja, še vedno verjame v nas. Še to leto, vsaj še to leto. Morda pa vendarle obrodi. Ta krasna primerjava človeka s smokvinim drevesom nam pove veliko in pomembno resnico, da je zlo, ki ga človek počne, Božja bolečina. Ne, ker bi z njo škodovali Bogu, temveč ker z njim škodujemo sebi. Ker je zlo, ker je sovraštvo, maščevalnost in grdobija obupno težka stvar. Ker z njo režemo korenino, iz katere živimo, in vedno bolj pri sebi ugotavljamo, da ostajamo brez sadov. Da ostajamo jalovi in zato nepomembni ljudje, ker od nas ni sadov. Pa ne, da bi Bog potreboval sadove. Potrebujemo jih mi. Gledam na stisko sedanjosti, ki jo živimo, na stvari, ki so se nam zdele trdne in se sesuvajo pred našimi očmi, in vidim, da vsi, vključno z mano, pričakujemo nekega mesija, od...