Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na maj, 2011

Razlog

Tudi če ne veste, tudi če nočete, svet od vas zahteva razlog: zakaj živite in za kaj živite . To namreč ni samo vaša stvar. To je stvar vsega sveta. Kajti ta vaš odgovor ni samo odgovor na vaše vprašanje, ampak tudi na vprašanje vseh generacij, ki vam že gledajo pod prste, ker bodo kmalu stopile na vaše mesto; s še večimi vprašanji bodo morali živeti in se spopadati, kakor se spopadate vi. In smer razmišljanja in iskanja jim danes določate vi. Zato morajo vedeti za razlog: zakaj in za kaj ste tu in ste taki, kot ste. Od tega odgovora je odvisno tudi vaše preživetje. Ne telesno preživetje. Preživetje duha, vaše največje dragocenosti, ki jo nosite v sebi. Od tega odgovora je odvisno, ali boste zmogli sredi obupa najti upanje, sredi zla najti dobro, sredi napetosti najti mir. Ker je ta odgovor odločitev za Boga ali proti njemu. Od preživetja našega duha je odvisno preživetje sveta. Mislite, da ne? Da pretiravam? Pa ne. Če je kdo, ki ne bo obupal nad tem pokvarjenim svetom, so

Majhna smrt, a vendarle smrt

V petek je prišla k meni umret čebela. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Predvsem zato, ker so čebele nekakšno upanje za prihodnost. Dokler so, človeštvo ne bo izumrlo, pravijo. Zato mi je bilo težko. Ker je bilo v njeni smrti tudi malce smrti človeštva. Prav isti petek so slovenski maturantje postavili nov svetovni rekord v četvorki. In rekord v zaužitem alkoholu na enem mestu. Majhna smrt je bila to, a vendarle smrt. Ne gre sicer gledati tako črnogledo. Niso vsi taki, nikakor ne. Večinoma me ob srečanjih z njimi navdaja ponos, ko jih slišim in vidim v njihovih velikih in pogumnih načrtih. Res so »bogati mladeniči«, z bogastvom za prihodnost. Pa me vendar ob izjavah tistega petka zaskeli, kot bi doživel majhno smrt: »To je predvsem dan, ko se ga napijem,« je rekel eden od plešočih maturantov novinarki Dela. slika: www.dnevnik.si Ni ne prvi ne edini, ki to pravi. Predvsem me skrbi to, da niti sam ne ve natančno, zakaj to počne ob vsaki priložnosti. Maturantska parada ni edi

Knjiga objemov

Te dni berem Knjigo objemov urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana. Zbirka zanimivih misli, zapisov iz življenja o vsem, kar je to. Predvsem pa o tem, kaj pomeni biti človek v žilah tega sveta. Prijetno, božajoče branje. Eno od zgodb, ki me je nagovorila, ponujam tudi vam. Vloga umetnosti / 1 Diego še nikoli ni videl morja. Njegov oče Santiago Kovadloff ga je zato odpeljal tja. Potovala sta na jug. Morje je ležalo onkraj visokih sipin in čakalo. Ko sta deček in njegov oče po dolgi hoji končno prišla do peščenih vrhov, se je morje razprostrlo pred njunimi očmi. Bilo je tako neskončno in bleščeče, da je deček onemel od njegove lepote. Ko je končno zmogel spregovoriti, je drhteč jecljaje poprosil očeta: "Pomagaj mi gledati!"

Pot, resnica, življenje

» Gospod, ne vemo, kam greš. « V tem Tomaževem stavku vidim toliko vprašanj, toliko stiske in utrujenosti nad tem, kar je Jezus povedal na tisti zadnji večerji. Razumem ga. Zunaj je bilo alarmantno stanje. Ne samo nad Jezusom, tudi nad vsemi, ki so hodili za njim, so se zgrinjali črni oblaki in vlivali dvom, ali je ta pot, ali je to vztrajanje za Jezusovimi besedami res pravo, res smiselno. Nočem reči, da je danes tako alarmantno stanje. Je pa stanje, ki poskuša namigniti, da Jezusova beseda pač ni več sodobna. Da je zategnjena, konzervativna in neživljenjska. Stanje dvoma nad krščanstvom, torej. V bistvu je Jezusova beseda enaka. Zategnjeno, konzervativno in neživljenjsko pa smo si krščanstvo naredili kar sami. Preprosto zato, ker na to Tomaževo vprašanje nismo poslušali Jezusovega odgovora. Ker smo ga iskali kar sami. In se zadovoljili s tem, da smo krščanstvo začenjali razumeti samo kot obisk maše, kot nauk, kot zapovedi. In od tega se človek utrudi. Še posebno danes, ko je te

Smer: Azerbajdžan 2012

Ste presenečeni? Povsem vas razumem. Predvsem glede na to, da Slovenci nismo dali Azerbajdžanu niti ene same točke (pa tudi oni nam ne). Pravzaprav gre iskati zmago tega še kar posrečenega dueta v tem, da nista imela dovolj hude konkurence, da bi jima kdo preprečil slavje, ki se napoveduje že nekaj let. Vsaj ne dovolj spektakularnega tekmeca. Če sta visoko segla italijanski džez in švedsko deško poskakovanje, jima preprosto nista mogla do živega. Italijani ne, ker pesem ni bila za širše uho, Švedi, ker je bil Ericov glas preprosto preveč podvržen akciji na odru. Morda bi jima lahko parirali Danci, ki so imeli všečno in lahkotno pesem, a je nekje nekaj zmanjkalo. V nastopu? Morda. Kakorkoli že, dejstvo je, da azerbajdžanska pesem res ni nek presežek, je pa res, da ima v sebi nekaj zmagovalnega. Ne vprašajte me, kaj je to. Morda neko izrazito samozavest, s katero so Azerbajdžanci že nekajkrat kotirali zelo visoko, nikoli pa povsem na vrhu. Tokrat se je to zgodilo in morda se tudi ni z

Drži se!

Imel sem zanimivo izkušnjo. Mlade sem postavil v vrsto, enega za drugim, jim postavil preprosto vprašanje: »Zaupaš Bogu?« in jim zavezal oči, če so mi odgovorili pritrdilno. Potem sem jih povezal. Drug drugemu so dali roko na ramo. Potem sem se postavil pred prvega in jih začel voditi. Strah jih je bilo. Strah, ker niso videli, kam naprej. Ker niso videli, koga držijo. Samo hodili so. Potem se je zgodilo nekaj žalostnega. Eden od njih je izpustil ramo svojega soseda. In naenkrat se je kolona, ki je dotlej hodila ubrano, povsem razbila. Pogledal sem nazaj in videl, kako so begali sem in tja in se izgubljali naokrog. Šel sem do njih in jih prijel za roko, enega po enega, ter jih spet povezal s svojo ramo. Potem smo srečno prispeli na cilj. Tam sem jim razvezal oči in jim zabičal eno samo stvar, ki sem jo odtlej še velikokrat ponovil: »Naj se zgodi karkoli, ne spustite svojega Boga, svojih vrednot. Držite se Boga in boste prišli prav.« Držite se Boga in svojega bližnjega in boste

EUROSONG! (2011) - finale

Kakšen krik veselja se je razlegel iz moje sobe takoj po odprtju devete kuverte na 2. polfinalu vejo samo tisti, ki zaradi njega ob 11h še niso mogli zaspati. "JEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!" je pisalo na Facebooku. Vse to zaradi Maje Keuc in njenega popolnega, ampak res popolnega petja. Kot sem dejal že po Emi, je pesem malo pretežka, da bi lahko zmagala, a Majina kakovost je očitno prevzela tudi Evropo. Morda pa se ji ravno zato obeta še marsikaj. Tako, po Alenki Gotar končno spet v finalu torej. Prav zato bom z veseljem pogledal in trepetal ob slovenskem nastopu - in upam - kot v četrtek tudi danes ploskal. Kdo nas bo še skušal prepričati? 1. Finska Finski mladec je presenetil s presenetljivo prepričljivim glasom. Ekološka pesem bi znala tudi vzbuditi kakšno greeenpeaceovsko dušo, vendar v večji čudež dvomim. Je pa lepa popestritev düsseldorfskega dogajanja in pesem, ki nam bo vzbudila apetite po poslušanju. 2. Bosna in Hercegovina Takoj za Fincem priha

EUROSONG! (2011) - 2. polfinale

1. Dino Merlin - Love in rewind (Bosna & Hercegovina) Naš stari znanec Dino Merlin je na Eurosong prinesel zelo zanimivo pesem, malo s prizvokom evrovizijskih uspešnic iz sedemdesetih let. Pesem je ritmično in vokalno bogata, morda ji manjka samo kak bolj izrazit refren. Po njej ostanemo na žalost brez nekega osrednjega sporočila ali vsaj melodije, ki bi se nam vtisnila v spomin. Sicer pa kvaliteten izdelek. 2. Nadine Beiler - The secret is love (Avstrija) Že lep čas me na Facebooku čaka reklama za tole pesem. Zdaj vem, zakaj. Treba jo je večkrat slišati, da ti postane ljuba. Prepričanja sem, da takale pesem prej spada na festivale tipa Slovenska popevka, kot na Eurosong. A glede na to, da veliko glasov podeli tudi žirija, bi jim morda uspelo. Pesem bi se znala dotakniti tudi kakega drugega srca, tako da finale ni izključeno, a je sam tja ne bi postavil. Premalo izvirna je. 3. 3JS - Never Alone (Nizozemska) Luštna pop balada. Končno se je prebudila tudi Nizozemska, od kat

Pot in kruh

Morala je biti žalostna zgodba. Jezusova učenca, ki sta vsa svoja prizadevanja, ves svoj čas, vse svoje upe polagala v Jezusa, » ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom ,« sta doživela popoln poraz. Katastrofo svojega življenja. Razočaranje, ki lahko sledi samo velikemu upanju. Gotovo, nista mogla videti, razumeti, zakaj se jima je to zgodilo. Zato tudi nista vedela, kako naprej in če ima sploh še smisel vztrajati. In sta šla proč. Proč od tam, kjer bi morala vztrajati, proč od tam, kjer je bilo njuno mesto v svetu, kjer je bila njuna identiteta, smisel, prihodnost. Vedela sta, da je narobe, da gresta. In sta vseeno šla, kdove zakaj. Takih žalostnih zgodb je vse polno. Prav mogoče, da katero od njih živimo tudi mi. Morda takrat, kadar zapuščamo to, kar smo, kar so naše – krščanske vrednote, v razočaranju, ker jih je svet – tako kot Kristusa – pribil na križ in umoril. In hodimo narobe. In vemo, da je narobe, pa ne vidimo razloga, da bi se obrnili.

EUROSONG! (2011) - 1. polfinale

Spet je tu! Veselim se ga, rad ga imam! :) 10. , 12. in 14. maja bo spet praznik evropske zabavne glasbe. In za praznik se je treba primerno pripraviti. Tule je moja priprava. Morda jo boste veseli tudi vi. :) 10. maja bo na vrsti prvi polfinalni večer. V njem bomo po tem vrstnem redu spremljali naslednje pesmi: 1. Magdalena Tul: Jestem (Poljska) Dance šlager s pomanjkanjem domišljije. Pravzaprav ne dobimo nič, ko ga poslušamo. Pesem dobesedno odbrzi mimo nas in sploh se ne zavemo, da je je že konec. Poljska tokrat verjetno brez finala. 2. Stella Mwangi - Haba Haba (Norveška) Konec z lepimi norveškimi baladami? Tokrat potujemo na Sejšele za mladim britanskim parom ali pa na safari v Kenijo. Tja bo verjetno šla tudi Stella po temle polfinalu. Na sobotni večer pa gotovo ne. Preveč cenena pesem, da bi naredila vtis na izbirčno eurovizijsko publiko. Morda se bo zanjo vnel kak nogometni navdušenec, a letos pač ni leto svetovnega prvenstva. Stella, poskusi, morda uspe v Braziliji

Pismo Janezu Pavlu

Dragi Janez Pavel, prijatelj, dotaknil sem se te. Dotaknil si se me. Se še spomniš tistega najinega srečanja? Bil sem samo eden izmed velike množice ljudi, ki si jih sprejel k sebi, samo eden od milijard, ki si jim dal sonca iz svojega veselega in otroško razigranega srca. In si me vendar sprejel. In si me vendar pogledal. Ta pogled ... ni bil pogled starca, ampak mladeniča. Pogled, ki mi je dal vedeti, da računaš name in da mi zaupaš, bogatemu, a napol izgubljenemu mladeniču. Takrat sem začenjal razumeti, da stvar tvojega oznanjevanja ni v besedah, ampak v veri, v ljubezni, v odnosu do slehernega, pa naj bo še tako majhen in nepomemben človek. Od tebe sem odhajal šokiran, ker si me imel rad, čeprav se nisva poznala. Zato si tudi zame svet. Ker je svet tisti, ki se nauči ljubiti. Kako to vem? Ne samo iz najinega srečanja. Preprosto sem videl, kako si bil vesel duhovnik, kako si vedno ostajal mlad in svež v svojih pogledih, kako si vedno našel pravo besedo za mimobežni trenut