Besede za srce

Za to, da si kristjan, pravzaprav ne potrebuješ veliko. Samo slišati in razumeti Jezusov stavek: »P o tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj .« Če hoče Jezus z njim kaj povedati, potem želi povedati to, da je oziroma da mora biti edini prepoznavni znak Jezusovega učenca ljubezen ; da je to tisto, kar želi, naj kristjani dajejo svetu, v katerem živijo. Da mora biti torej ljubezen za kristjane, za njegove učence nekaj bistvenega in nekaj naravnega . Kot je to naravno za Jezusa. A ne samo kdaj pa kdaj, temveč tudi in morda predvsem takrat, ko se vsem ostalim ljudem zdi nenormalna. Jezus namreč ta stavek pove takoj zatem, ko njegov učenec, ko eden izmed njegovih najbližjih vstane in gre iz dvorane, da bi ga izdal. Ko se eden tistih, ki jih je imel najbolj rad, odloči, da bo postal njegov sovražnik. V trenutku, ko bi po vseh pričakovanjih moral začeti s svojo obrambo, torej, ko bi se moral kakor Juda postaviti na okope in začeti streljati. Saj je ...

Naj tisti, ki zre srečna zvezda nanje, se bahajo z naslovi in častmi, a jaz, ki nimam jih in ni mi zanje, uživam v tem, kar res se sreča zdi. Dvorjani kot cvet mesečka cvetijo le dokler boža sonca jih oko, a jalov je ta blišč, ki v njem bleščijo: le mrk pogled — in že v vsej slavi umro. Bojevnik z vencem slavnih zmag krog glave, ki sam le enkrat doživi poraz, za zmerom črtan je iz knjige slave in vse, za kar je živel, zbriše čas. Jaz srečnež pa uživam srečo trajno, saj ljubljen sem in ljubim neomajno.

Rad hodim v hribe. In nekaj najbolj koristnega zame so nove poti. Nove, doslej neznane poti, preko katerih rastem, napredujem, delam korake. A nove poti s seboj seveda vedno nosijo tudi možnost, da se na njih izgubim. Tako sem na njih odkril, da je treba biti precej ponižen, da prideš varno na svoj cilj. Da moraš kdaj tudi požreti svoj ponos, priznati svojo napako ali neznanje. Gora je večja od mene. Življenje je večje od mene. In če hočem iti dalje, če hočem do svojega cilja, ne morem preslišati njegovega glasu, ki mi pravi, da niso vse moje poti dobre, da se je treba kdaj tudi obrniti nazaj in izbrati drugo smer, ker po poti, ki sem si jo izbral, ne bo šlo. Ta glas življenja, ki je večji od mene, dojemam kot glas pastirja, ki želi voditi ovce. Kot glas Boga za človeka. Seveda ne gre samo za takšne, gorske poti. Takih je na stotine poti našega življenja, vse so večno nove, večno neznane, predvsem poti, ki jih hodimo v sebi in v naših odnosih. Saj lahko gremo svojo pot. Nič nas ...

Da se trudimo, da vložimo vse svoje moči in ljubezen v neko delo, pa zaradi tega ne nujno doživimo uspeha, je - tako spoznavam iz dneva v dan bolj - človeška resničnost. Trud, celo dobra strategija, načrt in bogate izkušnje niso nujno zagotovilo za to, da nam bo uspelo. Je pa tudi res, da tudi uspeh ni nujno tisto, kar potrebujemo. Velikokrat sem si predstavljal in želel, da mora biti vse, kar naredim ali povem, najboljše, še posebej v teh težkih časih, ko se zdi vsaka napaka že usodna. Želel sem si uspeha in sem se z njim zelo obremenjeval. Tako se mi je nemalokrat tudi zgodilo, da sem sam pri sebi ugotovil, da je tisto, kar sem želel povedati svojim dijakom, izzvenelo kot nekaj praznega, brez vrednosti in brez življenja. Potrt sem bil. In razočaran nad sabo. Veliko sem razmišljal o tem. Dokler nisem po besedah prijateljice le spoznal pomembno stvar, ki mi je razsvetlila noč razočaranja in me nahranila s pečenim kruhom in ribo. Naj gre za moje uspešne ali nemočne, prepričljive ...

Povsod tiha pomladna rast, mirna je priroda kamenita, a mojo dušo vodi v propast bolest, v temini skrita. Pogledam jo: to je zlomljena ost moje strte življenjske sile, ali še globlje je polna mladost, zelene strasti bi jo pile... Vidim še globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku; vprašam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se skošatil v vrhovih. Sredi zelenih ros kakor ognjen iščem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen - in vendar pomlad, aleluja.

Če ne bi bili kristjani, bi verovali kristjanom? Pomislite pošteno. Kakšen bi moral biti človek, ki bi mu verjeli, da ljubezen premaguje sovraštvo in da življenje premaguje smrt? Da je nekdo, ki je bil mrtev, zaradi ljubezni oživel? Težko, kajne? Vprašanje je podobno tistemu, zakaj apostol Tomaž ni veroval svojim tovarišem. Zaklenjeni so bili v svoje prostore, namesto s to novico stopili na ulice, v svoja vsakdanja življenja. Zato jim ni verjel. Nihče ne potrebuje Kristusa cerkva in zaprtih sob, temveč Kristusa ulic, po katerih se vozimo, Kristusa pisarn, v katerih delamo, Kristusa zavoda za brezposelne, Kristusa bolnišnic, Kristusa pijane mladine in tako naprej. Kristusa, ki je vstal tako zame, kot tudi zanje, ki ne verjamejo več v življenje. Ker vera v vstalega Kristusa, ki premaguje strah in smrt, naravnost zahteva, da se osvobodimo spon strahu in skrbi, v katerih smo bili uklenjeni. Ne da pozabimo vsakdanjost vključno z njenimi težavami in se delamo, kot da živimo nekje izven t...