Besede za srce

Aktualna je ta Jezusova debata, morda bolj kot kdajkoli prej. Vprašanje »prvih sedežev na svatbi« (Lk 14,7) je namreč dejansko vprašanje všečnosti . Saj to ni nobena novotarija, vedno nam je bilo pomembno, da imamo v družbi ugled, lepo fasado, tudi na naše odločitve je vedno močno vplivalo tudi to, kaj si bodo ljudje mislili o nas. Pa vendar tako daleč, kot smo s pomembnostjo všečnosti prišli danes, nismo prišli še nikdar, stvari preprosto niso pomembne ali pa kakor da ne obstajajo, če jih nihče ne vidi, če jih nihče ne opazi … Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse, pripravljeni smo se odpovedati tudi vrednotam, v katere verjamemo od nekdaj, pripravljeni smo prodati najgloblje tišine svojega telesa in srca, pripravljeni smo se sleči in se pokazati celemu svetu, pripravljeni smo narediti katerokoli kozlarijo že, ker preko vpliva popkulture zdaj že razumemo, da nekaj takega kot »slaba reklama ne obstaja«. Obstaja samo dvoje: ali si vide...

Ljudje imamo radi bližnjice, kakršnekoli bližnjice, radi imamo, da nekaj naredimo čimprej in s čim manjšim naporom. Od nekdaj je tako in z bolj ali manj vsako stvarjo. Če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka, danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem. Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh prenaša tudi kar na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je recimo pri učenju, posebno pa pri odnosih, itd. Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot , sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni otroci...

Nekateri – in teh vsaj pri nas res ni malo – so mnenja, da se do najboljše rešitve, predvsem v odnosih, še najbolje in najhitreje pride s tihim prikimavanjem, pa četudi ga nekje globoko v drobovju spremlja grenko nezadovoljstvo. Poglejte samo, kako veliko je copatarstva pri nas, poglejte, koliko zakoncev, ki se z neprestanim delom izogibajo drug drugemu. Ampak tudi nekaj tako neprijetnega, tudi nekaj tako očitno nepravilnega, da nam to sporoča še lastno telo, smo sposobni sprejeti, da nam le to zagotavlja »mir v hiši«. V našem globokem spominu je pač zakoreninjeno prepričanje, da je prepir nekaj slabega , nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogibati. Ponižni se prepirajo Nič čudnega. Za prepir je treba nekaj truda in precej ponižnosti. Zato je prepir dobra stvar , koristna je za človeka. Prvič zato, ker je za prepir potrebno v nekaj verjeti in se za nekaj boriti, treba si je želeti dobro, zase in za drugega. Drugič pa zato, ker se prepir konča šele tedaj, ko je nekdo sposoben...

Danes se naš pogled ustavlja na ženi, ki je verovala , Njej, ki je v nebesih, ker je tam njen prostor. Ne zato, da bi ta veliki ideal gledali kot nekaj nam nedosegljivega, ampak da bi vedeli za pot, po kateri pridemo tja, kamor je prišla ona. Bolje povedano, da bi postali to, kar je postala ona, »blagoslovljena med ženami«. Ker je svetost tudi naš ustroj življenja. Ker je tudi za nas mogoča samo ena vrsta življenja: da živimo kot blagoslovljeni . Blagoslova se sicer ne zasluži, ne gre za to, da bi Bog blagoslavljal nekoga, ki je za to nekaj naredil. Je pa res, da blagoslov pride v neko življenje, če mu to človek dovoli . Če kot Marija »Božjo besedo posluša in ohrani .« (prim. Lk 11,28) Ti dve besedi sta povezani. Kdor jo posluša, je ni slišal, če je tudi ne ohrani, če je – drugače povedano – ne obdrži pri življenju. Ohrani pa jo samo tisti, ki ji pusti, da najde prostor v njegovem vsakdanjiku, tisti, ki torej po njej živi, ki se zaradi nje spreminja, postaja drugačen do sveta, ...

Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bombonček? Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili na priljubljeni čokoladni namaz, sem jim pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke. S podpisom so se namreč odpovedali kosilu. In ostali osuplih obrazov, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Če sem prej še mislil, da smo še sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri trebuhu. Suženj nima vrednot Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v suženjstvu. Ko so jim nalagali težka opravila, ko so jim klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se niso uprli. Za kumar...

Nimam pojma o ekonomiji. Vem pa, da je »evangeljska ekonomija« za ta svet nekoliko nora, ker je povsem nasprotna tisti, ki smo je vajeni. Zlato pravilo zahodne ekonomije seveda pravi, naj se premoženje širi in veča, kolikor je mogoče in kolikor hitro je mogoče. Po tej logiki je zato bogataševo razmišljanje v priliki seveda popolnoma na mestu. Kdor želi imeti več, mora imeti več prostora za svoje pridelke. Problem te ekonomije je v tem, da ima večanje bogastva svoje meje in da se hitrost pridobivanja (gospodarska rast) sčasoma upočasni, človekova požrešnost pa tega ne more sprejeti, takšni smo, ko gre za denar, nikdar nimamo dovolj . V takem položaju je edina možnost, da premoženje še vedno raste, ta, da začne človek izkoriščati svoje konkurente, goljufati in krasti in zatirati. In tu pridemo do težave. Problem bogastva Problem bogastva je tako v tem, kaj to naredi iz človeka, razčloveči ga, njegov gospodar postane. Ker ga imamo vedno premalo , tudi če ga imamo še vedno preveč . T...