Besede za srce

Ne morem se izogniti vtisu, da pogovor med Jezusom in Pilatom – čeprav se dogaja tik med sodnim procesom, ki naj bi Jezusa stal življenja – poteka v malce ironičnem tonu. Kakor da bi Pilat hotel Jezusu pokazati, kako zelo pomemben je in kakor da bi se Jezus temu malce posmehoval. Iz Jezusa – nasprotno od Pilata, ki je pod pritiskom tega, kako se bo odločil, kajti od tega je bila verjetno odvisna tudi njegova kariera – veje svoboda, saj pač ni nikomur podrejen, ničesar se ne boji, ni mu treba skrbeti, ali mu je njegova oblast ogrožena, niti njegova moč, niti njegov vpliv, kajti On je kralj tako, da »pričuje za resnico«. Da je resnica njegov temelj, njegov edini Kralj. Nebesno daleč od Pilata.  S tem, ko je bil takega pričevanja sposoben v trenutku, ko se je odločalo o njegovi smrti ali oprostitvi, je podal svojevrstno pričevanje za svoje učence. Biti dovolj svoboden je mogoče samo tako, da se udinjaš edinole resnici, edinole temu, kar je tvoj moralni imperativ , ničemur in nikomur d...

Zbudili smo se v kaos. Stabilne stvari razpadajo, svet, kot smo ga poznali, tudi, vse trdno, vse lepo in vse sveto se maje in ruši. Vedno je tako, kadar človek domišljavo prevzame nadzor nad ustrojem sveta in se gre igrat stvarnika. Marsikaj se poruši, kadar se odpovemo svojim koreninam, kadar pod vprašaj postavimo vrednote, iz katerih smo zrasli, in postavimo nove, naprednejše, »boljše«.  Svet nam je pod pretvezo ljubezni do bližnjega nenavadno agresivno vsilil liberalni konsenz , ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev naše družbe. Pač tako, da je vsakega, ki se ni strinjal z njim, označil za fašista, homofoba, seksista ipd. In tako smo se iz strahu pred diskriminacijo odpovedali spolu, družini, narodu, religiji, etiki, morali in podobnim temeljem naše identitete, kot smo jih poznali, da bi s tem pridobili – svobodo? Znašli pa smo se v kaosu vrednot, v katerem nihče ne ve, kaj prav in k...

Gotovo poznate knjigo »Varuh otrokovih dolžnosti« Marka Juhanta in Simone Levc. V njej avtorja trdita, da je vsedopuščajoča (permisivna) vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.  Naša družba je želela vse napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za karkoli odgovorni . Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zanje – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk.  Reši...

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama...

Nocoj močno željo, da smo tukaj in da molimo, posebno čutimo tisti, ki smo ranjeni od smrti naših bližnjih. Miru, tolažbe iščemo, bližine ob Bogu in drug ob drugem. Kajti hude bolečine vseka smrt v nas, strašno grde osamljenosti, težke misli, take, da bi ob njih človek kar prenehal verjeti v dobro in lepo. V življenje.  Smrt ima veliko moč, vse lahko spremeni, vse nam lahko vzame, celo tiste dragocene spomine na naše rajne. Edino ene stvari pa ne, tega, da smo še vedno njihovi bratje, sestre, očetje, matere, otroci, tega pa ne more vzeti, ne preklicati, ne izbrisati. Še vedno so naši, še vedno smo njihovi. Pripadamo si.   Prav zaradi tega nas namreč smrt boli, zato jih pogrešamo, zato jokamo za njimi, zato si jih želimo ob sebi, zato v tem velikem nesmislu še iščemo, še brskamo za življenjem, ga še zahtevamo, preprosto ne verjamemo v smrt . Ne da bi jo s tem zanikali, samo verjamemo, da je to, kar se dogaja v nas, ko nas boli, ko si jih želimo ob sebi, nekaj močnejšega od smrt...

V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu mora...

Preden začnemo, spomnimo, da je slepota v evangelijih večkrat metafora za duhovno izgubljenost v življenju, za točno tisto torej, kar v fizičnem smislu pomeni slepota za telo, kdor ne vidi, torej bega, se moti, spotika, blodi, skratka, se »išče«. Vprašanje, ki si ga zastavljamo danes, je torej, kako v svoji slepoti, izgubljenosti spregledati , kako se torej v tem smislu »najti«.  Duhovni napuh  Ob tem je seveda dobro vprašanje, kako se ljudje sploh izgubimo. Čeprav se nam zdi drugače, moramo priznati – če se nekoliko spomnimo tudi evangelija prejšnje nedelje (Mr 10,35-45) – da se to zgodi takrat, kadar izgubimo stik s sabo. Ne torej nujno tedaj, kadar napravimo kak greh ali napako, temveč ko si o sebi ustvarimo napačno podobo . To pa si veliko bolj kot z grehi naredimo s t.i. duhovnim napuhom , ko si namreč zaradi svojih sposobnosti, moči, dosežkov in občudovanja drugih ustvarimo idealizirano podobo o sebi.  Ko jo enkrat dosežemo, je nočemo več izgubiti, tako da si seved...

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih ...

» Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. « (Mr 9,47-48)  V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla , če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo nek ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je ponavadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti.  Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, če je tam ogenj in če po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem j...

Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34)  Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva , ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega . »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan.  Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, ...

Morda kdo od vas ne ve, da je bilo življenje velikega skladatelja J.S. Bacha precej bolj razburkano in negotovo, kot se to kaže v njegovi mirni, ritmično dosledni glasbi. Če se osredotočimo samo na to, kar je zgodovinsko znano, povejmo, da je v svojem življenju izgubil najprej hčerko, potem tri sinove in nato še ženo. Ponovno se je poročil in v drugem zakonu izgubil še četvero hčera in tri sinove. Ducat članov svoje družine, torej. Mnogo raziskovalcev njegovega življenja se še danes sprašuje, kako je zmogel prenesti vse te izgube, zakaj ni preprosto končal svojega življenja, zakaj je še naprej pisal, zakaj še naprej skladal čudovito glasbo.  Mogoče je razlog njegove vztrajnosti v življenju prav droben napis, ki ga je dodal koncu vsake skladbe, tri črke, SDG, ali »Soli Deo Gloria« (»Vsa čast Bogu!«), kar pomeni ta kratica. In morda je ravno zato njegova glasba takšna, da lahko med njo molimo, ker je bilo očitno vse njegovo delo, tudi skladanje ena sama molitev, debata z njim in spre...

Za začetek katehetskega in pastoralnega leta nam evangelij ponudi izzivalen predlog: naučiti se pravil dobre komunikacije . Ta je temelj skupnosti, ki nam jo zapoveduje Jezus. In čeprav se pogovarjamo vsak dan, to še ne pomeni, da se znamo tudi dobro pogovarjati – da je med nami veliko razhajanj, govori o nasprotnem. Dober pogovor namreč koristi obema, ki se pogovarjata, tak pa sprejema, vključuje, seznanja, poučuje, pa tudi ohranja stik in tako ozdravlja ljudi najhujše bolezni, ki jo lahko dobimo, bolezni osamljenosti . Bolezni, v kateri ne slišimo in nismo slišani.  Nesposobnost komuniciranja  Taka je bolezen, ki jo nosi gluhonemi iz evangeljske zgodbe, saj je tak človek dvojno prizadet: ne more slišati, kar pomeni, da ne razume drugih, pa tudi govoriti ne more, kar pomeni, da tudi njega nihče ne sliši. Ali ga nihče ne razume, kar je podobno. Prinese jo torej nesposobnost komuniciranja. Ta pa je bolj kot s telesnimi hibami povezana z zaprtostjo pred drugimi, bodisi zaradi ...

»Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami.« (Mr 7,1-2) To jih je seveda zmotilo. Na splošno nas stvari, ki jih drugi ljudje delajo, pa jih sami ne razumemo ali niso po našem okusu, zelo motijo in jih težko prenašamo. Tudi sam sem se zalotil, da hočem drugim ljudem velikokrat vsiliti svoj način življenja, svoje poglede, svoje ravnanje, misleč, da jim bom s tem predal pravi način življenja. A za kaj gre pravzaprav pri tem?  Perfekcionizem  Če smo pošteni, želimo s tem obsojanjem drugih in hvaljenjem lastnega načina drugim dokazati, da smo popolni , nasproti njim, ki to niso, in za to smo pripravljeni našteti tudi vse napake, ki se kažejo v njihovem načinu. To pa človek počne tedaj, kadar samega sebe – paradoksalno – ne dojema kot nekaj vrednega. Iskanje popolnosti (beri: perfekcionizem) je vedno potrebno takrat, kadar se v sebi čutimo nego...

» Ali hočete tudi vi oditi? « (Jn 6,67)  Še vedno v sebi nosim bolečino, da nisem mogel na pogreb dragega prijatelja. Ni šlo. Imel sem že organiziran polet na prepotrebni dopust. Tehtal sem že, da bi ga odpovedal, da bi le bil na pogrebu, kar bi pomenilo, da bi potem spet kot lani bolj ali manj nespočit nadaljeval s svojim delom. A sem se tedaj spomnil, da mi je prav isti prijatelj nekoč zabičal, da je dopust nekaj, kar je moja dolžnost, ne samo pravica. In sem ga poslušal. In čeprav še zdaj boli, vem, da sem ravnal prav.  Na neki točki življenja se ljudje prav lahko razidemo, kar ni nič tragičnega. Vsak hodi skozi življenje svojo pot. In lepo je, če smo lahko drug z drugim, krasno, če si pomagamo hoditi, če nekaj časa delimo isto pot z vsem, kar ta prinaša, vendar to ne sme pomeniti, da moramo pristajati na kompromise za vsako ceno. Srečanja so lepa stvar, dokler so nekaj svobodnega , takrat so tudi izraz Božjega: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53) Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha .  Imeti življenje v sebi, biti zares živ , torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti , boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti , tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira.  In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, š...

Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje , kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa . In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42).  S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarova...

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On , kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi . Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne.  To, da ga jemo , pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku , da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos.  Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer.  Je pa res, da se človek ne pusti zlahk...

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « (Mr 6,31)  Mnogo ljudi ima s počitkom težave. Še veliko več kot tistih, ki so leni in počivajo preveč, je danes tistih, ki počivati sploh ne znajo. Težava je v tem, da ljudje ne razumemo več svojega telesa, ne slišimo ga, popolnoma smo mu odtujeni kot še nikoli poprej! Kadar smo utrujeni in je vsega preveč, zato ne počivamo, ne prenehamo z delom – ker je nekaj seveda treba nujno narediti – marveč vzamemo tableto ali spijemo kavo in delamo naprej. Človek dandanes morda gre rad čez svoje meje tudi zaradi nadutega prepričanja, da se brez njega svet ne bo več vrtel, prepričanja, ki naj bi bilo lastno Bogu … Kadar pride do tega, da bi morali kaj spustiti iz rok, zapustiti svoj kraj in oditi v samoto, se zato temu preprosto izognemo: in smo vedno dostopni, vedno v naglici, nikomur ne rečemo »ne«.  Toda naše telo je prvi evangelij , najpomembnejše sredstvo, s katerim nam Bog oznanja, kaj je treba storiti. Morda je zato utruje...

In spotikali so se nad njim. (Mr 6,3)  Da se kdo nad kom spotakne, ni treba veliko. Dovolj je že to, da nekomu nekaj na tebi ni všeč, pa naj bo to nekaj razumljivega ali pa tako kot v Jezusovem primeru nekaj povsem nepomembnega. Za nekoga je dovolj, da si duhovnik, pa si v njegovih očeh že pedofil, kakor sem prebral v komentarju pod novico o duhovniških premestitvah.  Da ljudje kaj slabega mislijo o nas, nas ne bi smelo skrbeti. To, kar drugi mislijo o nas, je večkrat bolj njihova kot naša težava, je izraz njihove frustracije, ki se je razkrila navzven v stiku z našim življenjem. Bogve česa so se spomnili, bogve katera rana se jim se spet odprla, ko so nas srečali. Naš problem pa je, če to spotikanje v nas ustvari prav tisto, kar je v svoji nenadzorovani zlobi nameravalo: najprej prenesti njihov problem na nas, torej postati njihov strelovod, potem pa da bi se začeli zaradi njega spreminjati v nekaj, kar bi bilo takim ljudem povšeči. Če povemo drugače, da bi zaradi njega post...

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)  Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi.  Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi....

Kako lepo sporočilo danes nosi evangelij: v svojem življenju, v svojem življenjskem poslanstvu ni treba narediti nič drugega, kakor da človek vrže svoje stvari v zemljo. Da torej naredi, kar more, kar je v okviru njegovih moči, potem pa rezultat preda v Božje roke. To je dovolj. »Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (Mr 4,28)  Čeprav to zveni tako osvobajajoče, da bi si končno utegnili oddahniti od neprestanega sekiranja, se za to vseeno le stežka odločimo. Raje se sekiramo in si očitamo, če nismo zadostili svojim nenormalno visokim standardom. Ti so ponavadi veliko višji od naših sposobnosti , verjetno zato, ker teh standardov nismo pridobili od znotraj, torej od Boga, temveč od ljudi, privzgojila, udomačila nam jih je družba s svojimi pričakovanji.  In zato razumemo, v čem je težava, da tega nočemo sprejeti: prav sam rezultat , s katerim v takem primeru – ko torej opustimo nadzor nad stvarmi, ki sploh niso v naši moči – nismo zadovolj...

Napetosti, ki jih dan za dnem čutimo v svojem življenju, po mojem mnenju niso nekaj naključnega. Četudi ne živimo v Ukrajini ali Rusiji, v Gazi ali Izraelu, nas je dnevna politika namenoma pripeljala na bojno polje. Tudi mi bijemo to bitko, čeprav nimamo nič z njo. Tudi mi se moramo odločiti, za koga in proti komu bomo, zavzeti neko stran in se proti nasprotni boriti.  Dober teren za razdelitev  Svet nas sili k razdelitvi. Svet nas sili k iskanju nasprotnika, z vzbujanjem (negativnih) čustev nas silijo k temu, kakor da je treba vedno imeti nekega nasprotnika, kakor da ne moremo ljudje različnih mnenj preprosto samo sobivati. »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« (Mr 3,22)  Zaradi hitre komunikacije se prehitro identificiramo s poenostavljenimi stališči enega ali drugega pola. Ti običajno zgledajo takole: mi smo »ta dobri«, kdor se nam upira ali se pa z nami ne strinja, pa spada k tistim, ki zlo povzročajo. In onih je malo, nas pa vel...

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...

»Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (Mr 14,14)  Učitelj išče prostor za »velikonočno jagnje«, tako imenujejo učenci to sveto večerjo, ki jo obhajamo še danes. Velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci vsako leto prvi dan opresnikov klali v spomin na tisto čudežno noč, ko so v Egiptu pomrli vsi prvorojenci, razen tisti, ki so imeli podboje vrat pomazane z njegovo krvjo, Jagnjetovo krvjo. Bila je znamenje, da so v hiši tisti, ki pripadajo Bogu. To jih je rešilo smrti in suženjstva.  To jagnje, pove evangelist, je postal Jezus sam: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mr 14,24) Njegova kri od tedaj rešuje smrti tiste, ki se pomažejo z njo, ki s tem postanejo Njegovi , prav tako kot so se pomazali Izraelci, da so ostali živi. Tisti, ki so Njegovi, v Njegovi ljubezni ne umrejo nikoli. Tisti, ki imajo z njim isto telo, isto kri.  In je odtlej vsak dan velika noč. Ker je enkrat na leto premalo pomazati se z Njegovo kr...

Zadnje Jezusove besede v evangeliju po Mateju, tiste o oznanjanju in krščevanju, morda bolj kot o tem, kaj Jezus želi, da se po njegovem odhodu zgodi z drugimi, govorijo o nas , njegovih učencih. Ko nas namreč pošilja oznanjat in krščevat ljudi, jim govoriti o Bogu, jim kazati Boga, to dela predvsem zato, ker ve, da je to najboljši način, da učenci res ostanejo iskalci.  Oznanilo namreč še bolj kot tiste, ki jih poslušajo, spreminja oznanjevalce. Da se torej pustijo učiti. Da se sprašujejo, koliko res živijo to, o čemer govorijo. Da se jim ob tem, ko bi morali blagosloviti nekoga, ki ga sovražijo, zatakne slina v goltancu. In jih tako počasi spreminja v svojo lastno podobo! Podobo Boga, po kateri smo bili ustvarjeni.  In naš Bog je skupnost, Sveta Trojica: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) O svetih odnosih gre naše oznanilo, če povemo drugače. Ker smo resnično podoba Boga, takrat oznan...

"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12)  Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost .  A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti...

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača u...

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (...

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in...

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tist...