Maske
Od nekdaj sem se pusta bal. Morda tudi zato, ker sem ga velikokrat videl na Drežniškem, tam, od koder je doma moja mama, je pust osrednji vaški praznik, na pustno soboto cela vas živi samo za to, peče se, pije, čaka, da sprevod našemljenih fantov stopi v hišo. Za tradicionalne maske gre, za vedno iste vloge, ne, tam ni nobenih princesk in batmanov, ne, v hiše stopajo »ta lepi«, po ulicah pa se za otroki podijo »ta grdi«, stvori s človeškim telesom in zverinsko visečim jezikom in napadajo otroke z nogavico, polno pepela. Tam so maske »grobe«, ker je bil tak pust od vedno. Da se ga ustrašiš. Da bi prestrašil tudi zimo, zares, ne samo za hec. Ko to razumem, se ga bojim nekoliko manj, pač vse gledam veliko bolj razumsko in se zato kdaj tudi sam našemim in podivjano skačem naokrog, pa nekoliko bolje dojamem čar tega dne, ko si z masko lahko nekdo drug, neznanec, »šema« pač, in takim pustimo več kot tistim, ki jih poznamo. » Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdej pustijo me pri miru,...