Besede za srce

Samo ena beseda, ki odmeva in napolnjuje prostor, se zaletava ob rob časa in pretresa vse, kar je človeku vredno: čujte. Čujte, nenehno čujte. Najprej nas ta beseda pretrese zato, ker je z njo konec brezskrbnega zanašanja na koga drugega. Ne, tu ni prostora za spanje. Na tem svetu ne. Čuječnost, ki nam jo na srce polaga Jezus, je več kot samo stanje na straži in dremotno čakanje jutra. Čuječnost nad svojim časom je trdo delo. Pretehtavanje, razmišljanje, odločanje, kaj je dobro in kaj ni. Kaj koristno, kaj potrebno, in kaj nesmiselno ali celo škodljivo. In to ni lahko delo, to vemo. Pravzaprav gre za najtežje delo: da ostaneš in postajaš vedno bolj – človek. Da, za to je potrebno veliko čuječnosti. Čuječnosti, da se v tvojo podobo človeka ne vseje ljulka, ki ti spačila človeškost v ljubeznivo masko in preračunljivo notranjost. To danes ni tako redko: želijo nam prodati za resnično to, kar je laž, in za dobro to, kar je slabo. »Veliko jih bo prišlo v mojem imenu. Govorili bodo: ›Jaz sem...

Kristus, Kralj vsega, kar je in je bilo in bo. Danes se nam res pokaže kot kralj. Poklic, ki danes ne vzbuja nikakršne posebne pozornosti. Takoj ko odrastemo, ostane podoba kralja v pravljicah, tam zadaj, v nekem obdobju, ki je mimo. A ta, Njegova podoba, ni mimo. Ker je Jezus drugačen kralj kot prijetni ali zoprni starčki s krono in brado. Pravičen kralj je. Kralj, ki sodi, kakor je treba. Zato kozli in ovce, zato pravični in krivični. Pričakovano. Le da je pravičnost pri Njem utemeljena na drugačni osnovi. Pravzaprav je vse zelo enostavno. Zahtevno v svoji enostavnosti. Kralj Jezus ne sodi svojih podanikov za dobre in slabe na podlagi tega, koliko so mu prinesli dobička, ne po tem, koliko sposobnosti so pridobili, tudi ne po tem, ali so lepi ali grdi, suhi ali debeli, pohabljeni ali zdravi. Pravzaprav jih sodi samo po enem: ali so videli ali so bili slepi. Zato vprašanje, ki pretresa celotno ozračje: »Kdaj smo te videli?« Da, samo to je stvar sodbe: smo videli ali ne. Smo hoteli vide...

Na katerem od treh služabnikov se nam najprej ustavi pogled? Na tistem, ki je prejel en talent? Ne. Na tistem, ki jih je prejel pet. Zakaj? Osupne nas razlika. Zakaj jih je nekdo prejel pet, kdo drug pa samo eno. Krivica, diskriminacija! Toda kaj je pravzaprav na tem? Zakaj smo nevoščljivi prvemu služabniku in zakaj pomilujemo zadnjega? Najprej zaradi številk. Matematika. V naši glavi je vedno matematika, ekonomija, računi s takimi in drugačnimi številkami, enotami, merami. Za Boga pa niso pomembne številke. Enako pohvalo dobita tako prvi kot drugi služabnik. Do besede enako. Ker Zanj ni pomembno, koliko si jih pridobil, ampak da si jih. Da, zato se naše srce vznemirja: ker mislimo, da je pomembno, koliko jih imaš in kako so dobri, ne pa to, da smo jih prejeli zato, da bomo z njimi trgovali. Pri matematiki je namreč pomembno, da čimveč imaš (česarkoli že). Pomemben je zaslužek, ne pa trgovanje. Torej: da bi talente shranili in občudovali, se z njimi ponašali. Zato napaka zadnjega služa...

Tako torej: ni problem v tem, da bi pozabili svetilke. Zmanjkuje pa olja. Da, mi bi že svetili, a svetiti je treba tudi, ko je povsod naokrog tema in ni ne duha ne sluha o kom podobnem. Ko ostaneš s svojo tako dragoceno vrednotico sam proti vsem. Tako nam zmanjka vztrajnosti, če bi budnost opisali z drugim imenom. Saj razumem. Vsakomur se to lahko zgodi. To ni nič nenavadnega. Svetilka ne more svetiti večno. Zato je treba vedno znova kupovati olje zanjo in jo z njim hraniti, jo oskrbovati. Toda pri tem se zatakne. In to je bila edina razlika med preudarnimi in nespametnimi devicami. Razlika je v pripravljenosti. Budnost, ki jo od nas zahteva Bog, namreč ni v tem, da nam ne bi nikoli zmanjkalo olja, poguma, veselja, temveč v tem, da si za to olje prizadevamo, da si ga pravočasno priskrbimo. Tudi budnost, tudi vztrajnost je namreč treba hraniti, si jo osmišljevati, skrbeti zanjo. In ne, nič novega vam ne bom povedal. Vztrajnost se najbolj vzdržuje pri formi s premagovanjem samega sebe. T...

Veselite se! Po mnogih že utrujenih smislih je končno prišlo nekaj novega, osvobajajočega in za vsakogar koristnega – industrija junakov. Čas, ko smo bili vsi enaki, nas je privedel do bridkega spoznanja, da smo postali brezoblična masa, ki potrebuje novih vitezov, ki bodo ta rod ponesli naprej, v boljše čase. Šola junakov se je začela že davno tega. Postati Batman, Superman, Spiderman ali vsaj Banananjam ali Super babica so bile na žalost preveč utopične želje. Pa tudi zahtevajo preveč predanosti svoji službi in premalo pridobljenega zanimanja javnosti. Čim se je pojavil Batman, je uplahnilo zanimanje za Supermana, tega je povozil Spiderman itn. Zato je industrija junakov vzela t.i. »ljudski model«: približajmo junaštvo povprečnemu posamezniku – instant junaštvo iz vrečke, ki na vsakem deluje na drugačen način. Po tej odločitvi lahko vsak dan gledamo, kako se junak postane. Pred oči nam ponudijo nekaj njihovih izdelkov »par exellence«. Tako se lahko naučiš, kako zasloveti kot nekdo s...

V življenju se marsikaj zamaje, ko okusimo smrt. Smrti svojih dragih, smrti naših načrtov, smrti svojega starega življenja. Smrti ... Veliko jih je. To življenje je življenje umiranja. Zaradi smrti in po njej to življenje deluje kot deluje. Naj se sliši še tako čudno: smrt je za naše življenje koristna. Zaradi smrti se začne neko novo življenje, ki zrase na njenem mestu, se iz nje hrani in iz nje živi. Danes ne obujamo spominov. Ni temu namenjen ta dan, čeprav se iz njih hrani, čeprav se iz njih vzdržuje pri življenju. To ni dan mrtvih, ampak dan živih, živih na drugačen, boljši način. Ta dan je pred nami predvsem zato, da pogledamo svojo realnost in jo sprejmemo za svojo. Da vstopimo v to, kar smo. Da se iz naših vsakdanjih smrti naučimo živeti. Živeti tako, da bomo postopoma začeli razumeti, kaj pravi Jezus, ko govori o življenju, ki traja in se ne konča. Samo v obzorju naših lastnih smrti lahko spoznamo, da je smiselno spominjati se naših rajnih, zanje moliti, z njimi še naprej – če...