Besede za srce

Tik preden mi zbeži ta 007 ... Je potrebno ozreti se nazaj? Ta 007 je pravzaprav dal nekaj bistvenega za moje življenje ... tako bistvenega, da se še vedno ne zavedam, kako nekaj velikega je pravzaprav to ... Bi še vedno v samem naslovu pisalo samo "marko" brez "kaplana" spredaj ... Pogled nazaj je vedno malce otožen. Tak sem po naravi. Čeprav vem, da prihaja toliko novih izzivov in novih veselj ... Toda zadaj je nekaj zelo lepih stvari, dobrih korakov in toplih rok, ki so kot nek potisk v nova obzorja. Seveda, tudi bolečine so zadaj ... a verjetno nujno potrebne. In ugotovitev, da živim v dveh svetovih hkrati. Sveža. Od včeraj zvečer. ;) Vsekakor ... posebno leto 007. Upam in želim (meni in tebi) zelo posebnega leta 008!

Ob tem tako znanem dogajanju po Jezusovem rojstvu se počasi odpravimo nekam globoko, nekam notri se umaknemo. In začnemo gledati to tožno zgodbo povsem drugače – kakor v ogledalu. Da, tako se dogaja meni in moji družini. Kakor se je dogajalo z Jožefom in Marijo z malim Jezusom v naročju, tako se dogaja z mojo družino. Toliko stvari ji streže po življenju. Toliko dejavnikov skuša ukrasti nekaj, kar je samo družinskega – in to, kar ji daje življenje. Glej, iz dneva v dan se nad našo družino spušča meč, da bi jo razbil in razdelil. Saj jih poznate, te meče, ki visijo nad mojo družino: pomanjkanje časa, egoizem in zapiranje vase in denar in nočno življenje in ... še mnogo jih je. In je potrebno bežati ... Kam? Le kam? Človek bi zbežal k vplivnim sorodnikom; človek bi se zatekel k nekomu, ki bi ga s svojo oblastjo odkupil. In prav se nam zdi – rešiti, kar se rešiti da, kolikor je mogoče brez pretresov, čimbolj potihem in s čim manj žrtvami. Človeške oči s človeškimi rešitvami. Zato grem...

Kaj so videli tiste davne noči pastirji na poljanah malega mesteca? Dve ubogi duši, ki nista imeli kje prespati. In skrb in jok. Tesnobo v srcu, njim tako znano. Zaskrbljenost nad prihodnostjo in uklonjen hrbet. In noč, temno noč. Eno daljših, tako dolgih ... Samo to? Ne, videli so tudi zvezde. Potem angelske prikazni, razsvetljeno noč in neke besede o detecu. Potem nasmehe na obrazih, opranih strahu. In Mater ... in očeta ... in malo, najmanjše dete na svetu. Samo to? Ne. Ne samo to. Našli so Besedo, ki so jo od nekdaj nosili v srcih. Našli so luč, da bi videli domov. In so našli ... upanje. Ni potrebno, da močno napenjamo misli. Vsak od nas vidi, kar so tiste noči videli pastirji. Tesnobo in skrb in jok in težka bremena ... in noč. V svojem, v tolikih drugih življenjih. Kar so videli tiste noči pastirji, najmanjši med najmanjšimi, zaničevani in ničvredni ljudje. Tudi mi smo v tej noči. V noči, ki je drugačna ... od tiste noči dalje. V naših nočeh prihaja Nekdo, ki na...

Hvalevredno, tole Jožefovo dejanje, kajne? Naredil je res nekaj plemenitega ... V svoji veliki dilemi, ko se je kar od nekod pojavil otrok pod srcem njegove zaročenke, se je bil pripravljen v svoji veliki ljubezni do Marije njej raje odpovedati, kot pa da bi jo (kar bi bilo po pravilih) prepustil sramoti in kamenjanju. Toda pri svetem Jožefu ne cenim toliko tega njegovega plemenitega dejanja , temveč ga veliko bolj spoštujem zaradi dejstva, ki je sledilo po tem. Namreč to, da je spremenil svoje mnenje in svojo odločitev in sprejel nekaj, kar se mu je še pred nekaj trenutki zdelo nespametno in skorajda noro. Upal si je prevzeti vso negotovost, ki mu jo v družbi prinaša noseča žena. Upal si je spremeniti zgodovino zaradi Božjega posega v njegovo življenje. Zato ga tako cenim. In to niso stvari, ki bi bile odmaknjene v smetišče zgodovine. Takšne odločitve so pomaknjene tudi v naš čas, v naše dneve in korake. Gre za stvari, v katere se težko podamo. Stvari, v katere dvomimo, da so pr...

O, Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega in segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti. Ne spomnim se, da bi kdaj izrazito hrepenel po modrosti. Zdelo se mi je pač, da je modrost nekaj starinskega in predvsem ... razumarskega. Prav zato je nisem maral preveč. Pustil sem modrost, da je tam, kjer je, sam pa sem se raje oklepal stvari, ki so mi bile blizu. Verjetno bi mi pri tem zapisu mnogi, ki so me že tedaj poznali, znali oporekati, češ: »Kako da nisi bil razumarski, če pa si dobival same petke?« Drugi bi se samo nasmehnili in si v mislih prebudili vse tiste besede, ki so tako ali drugače označevale »piflarja«. Ne eni ne drugi niso imeli prav. Pa tudi jaz ne. Sedaj pravzaprav spoznavam, da modrost ni neka miselna sposobnost, ampak da je to gledanje na življenje. In odločanje v njem. Zato je bilo pravzaprav vse, kar sem srkal v tistih in tudi sedanjih letih, pravzaprav graditev modrosti ... drugače rečeno, svojega razmišljanja v sedanjem tr...

Ni ga hujšega čakanja od tistega, pri katerem čakaš zaman. Mi boste pritrdili? Kar nek strah se rodi torej v nas, če se vsaj za trenutek zazdi, da bo to naše čakanje brezvezno – če bomo na koncu tako ali drugače razočarani. Tak (ali vsaj podoben strah) je prijel tudi Janeza Krstnika. Tako velikega moža ... Nenadoma se mu je zazdelo, da morda trpi in dela za nepravo stvar. Zazdelo se mu je, da gre vse narobe, da je pravzaprav njegovo početje brez pomena. Tega se je ustrašil: da bi bilo morda vse njegovo življenje samo tratenje časa ... da ne bi ničemur služilo ... Ali ne pride tudi vsak od nas kdaj v tako občutje? Naše življenje je takšno čakanje. Čakanje, pri katerem ne poznamo konca. Vsak od nas lahko doživi podobno krizo, kot jo je doživljal Janez. Želimo si potrditve, da je naša odločitev za Boga prava. Da svojih moči, prizadevanj in čustev ne zastavljamo zaman. Da je – kot bi rekel s priljubljeno frazo – nekaj za tem. Velikokrat boste slišali – in morda ste že – , da je vaša vera b...

Gotovo ste že slišali, s čim je tlakovana pot proti peklu. Še ne? No, pa vam povem, da je ta pot lepo tlakovana … in na teh prekrasnih kamnih piše: »Jutri bom začel.« Dragi moji, skrajni čas je! Ni več kaj čakati! Danes je treba začeti ravnati pot. Ne jutri, danes. Sporočilo, ki ga danes prinaša Janez Krstnik, je – to morate reči – preveč resno, da bi človek ob njem ostal ravnodušen, če mu je kaj mar za svoje življenje. Ta preprosti mož misli samo na bistvo. Zato je njegovo sporočilo in opozorilo pač treba jemati resno. Morda mislimo, da Janez danes govori samo farizejem in saducejem. Toda če podrobno pogledamo njegove besede, potem bomo videli, da se v njih še kako najde vsak od nas: »Si obrodil svoj sad? Si spremenil svojo pot? Si postal boljši?« Danes spet lahko kimamo in skrušeni priznamo: »Da, res bi lahko postal boljši.« Toda vse bo zaman, če prav danes, prav zdaj ne bomo sklenili, kako lahko postanemo boljši, kaj je potrebno v našem življenju spremeniti in ...

Spomnim se tistih dni, ko nam je mati zamesila kruh. Spomnim se, kako je po hiši prijetno zadišalo in smo vsi komaj čakali, kdaj bomo lahko odtrgali košček od še prevročega kruha in ga s slastjo pojedli. Spomnim se tistih dni. Mati nikdar ni bila tako lepa kot tedaj, ko nam je mesila kruh. Pa čeprav jo je oblival pôt in je bila oblečena v revno obleko. Ne, nikakor ne bi spadala na naslovnico kake revije. A v njej je bilo nekaj tako lepega … Pravzaprav ne vem, kaj. Morda ravno to, da je prav v teh vsakdanjih kretnjah izražala, kaj v resnici nosi v sebi. Ko je mesila kruh, je vanj podajala besede, nežnost, ljubezen, milino, pa tudi svoj trud s tem kruhom … potila se je, ko ga je mesila. Ni bilo lahko. Pa ga je vendar zamesila … Ta kruh smo bili mi, ki smo ga čakali, da pride iz peči. V nas je polagala svoj zgled, ki je bil v njenih dejanjih. Ker nam ni dajala samo besed, zato je bila tako lepa. Ker smo lahko jedli iz njenih dejanj, skrbi, trpljenja … pa tudi veselja. ...

Ko vam rečem »čakanje«, večina med vami dolgočasno povesi oči, saj se spomni na tisto mučno preživljanje časa v vrsti pred rdečim semaforjem, pred blagajno v trgovini ali na železniški postaji. Čakanje, da, vse preveč ga je v našem življenju. In spet čakanje. Čakanje nate, Gospod? Naj bo torej ta naš advent takšne vrste čakanje? Lahko je. Lahko čakamo, da ga bo čimprej konec, da bomo že odrajžali ta »veseli december« in da se spet vrnemo v stare tirnice. Toda kaj pusti v nas tako čakanje? Samo olajšanje, da končno spet lahko pohodim plin in oddrvim po novih kilometrih neopaženih lepot. Je torej potrebno čakati drugače? Da. Toda kako? Tako kakor nam svetuje Jezus. Kako? V strahu pred tem, da nas pohodi smrt? V negotovosti, ker nimamo pojma, kdaj bo prišel ta dan? Ne. Pač pa v »aktivnem« čakanju. Čakajoči v tem »položaju« ne drži križem rok. Ne vda se v usodo. Tisti, ki tako čaka, dela, rase, gradi svoje življenje; si prizadeva, upa … in hkrati nikdar ne poz...