Zagovor

Ni ga hujšega čakanja od tistega, pri katerem čakaš zaman. Mi boste pritrdili?

Kar nek strah se rodi torej v nas, če se vsaj za trenutek zazdi, da bo to naše čakanje brezvezno – če bomo na koncu tako ali drugače razočarani.

Tak (ali vsaj podoben strah) je prijel tudi Janeza Krstnika. Tako velikega moža ... Nenadoma se mu je zazdelo, da morda trpi in dela za nepravo stvar. Zazdelo se mu je, da gre vse narobe, da je pravzaprav njegovo početje brez pomena. Tega se je ustrašil: da bi bilo morda vse njegovo življenje samo tratenje časa ... da ne bi ničemur služilo ...

Ali ne pride tudi vsak od nas kdaj v tako občutje?

Naše življenje je takšno čakanje. Čakanje, pri katerem ne poznamo konca. Vsak od nas lahko doživi podobno krizo, kot jo je doživljal Janez. Želimo si potrditve, da je naša odločitev za Boga prava. Da svojih moči, prizadevanj in čustev ne zastavljamo zaman. Da je – kot bi rekel s priljubljeno frazo – nekaj za tem.

Velikokrat boste slišali – in morda ste že – , da je vaša vera brez temeljev. Da je ves čas in trud, ki ga vložite v to, izguba. Velikokrat boste slišali, da se vam ne splača. Tudi, da ste neumni, ker hodite v cerkev in ker poslušate nekoga, ki vam hoče v glavo vcepiti neke svoje ideje, da bi nad vami dobil oblast, da bi z vami manipuliral.

Vi pa se obrnete k Jezusu, da bi slišali, kaj bo povedal kot svoj zagovor. Pa ne boste dobili kake reklame, kakega prepričevanja. Ne. Nič besed. Samo videli boste: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo ...«

Nič besed. Samo dejanja.

So to dovolj trdni razlogi, da ga počakamo?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro