Besede za srce

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. (Jn 1,9) Poglejmo, poslušajmo . Vse je enako kot takrat. Enako globoka tema, enako strupen mraz, enako težka tišina med ljudmi. Tudi danes je mraz, tudi danes je nekdo, ki trka na vrata, nebodigatreba, tudi danes se težko nekomu ponudi prostor pod lastno streho. Enako težka je tema, v kateri spi človeštvo, ki si ne pusti blizu, človeštvo, ki misli, da ne potrebuje Boga. Poglejmo, poslušajmo . Enako svetle zvezde sijejo na nebu, prav iste zvezde, ki jih je Bog od nekdaj položil v sleherno noč. Tudi danes pridejo kdaj angeli mimo. In tudi danes se še rojevajo otroci, ki se znajo smejati in jokati in postavljati neznosna vprašanja. Enako močno ljubi Bog človeka, kot ga je takrat. Če je vse popolnoma enako, zakaj se ne bi torej tudi nocoj zgodilo enako, kot se je tedaj, tiste noči? Tudi danes je božič . Enako resničen kot takrat. Enako svetel in enako zahteven kot takrat. Tudi danes Bog stopa na zemljo, tudi ...

Vedno več strokovnjakov prihaja do bolečega dejstva. Podnebnih sprememb ne bo ustavilo na tisoče vetrnih ali sončnih elektrarn, niti jih ne bodo omilili električni avtomobili, niti ločevanje odpadkov, ampak tisti trenutek, ko se bomo začeli odpovedovati svojemu luksuzu. Kajti tega, kar imamo danes, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, tista pogoltna požrešnost po imeti več in več. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov, preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je pač to cena lagodnega življenja. Lagodnega, razkošnega, ne normalnega življenja. Kajti tisto, kar plava v oceanih, je očitno nekaj, česar imamo preveč, nekaj, česar ne potrebujemo. Tisto, kar se kopiči na smetiščih, ravno tako. Kdo bi sicer zavrgel nekaj, kar je še uporabno? Čas in razmere, v katere smo vstopili, so naš Janez Krstnik in njihova pridiga je zastrašujoča. Prisilili so nas, da smo razumeli: treba je nekaj storiti in to je treb...

Dolina in hrib, to je realnost človekove poti. Velikokrat ni ravnine. Velikokrat je nekje nečesa premalo, nekje pa nečesa preveč. Velikokrat. Imamo preveč denarja in premalo časa, imamo preveč polne hladilnike in premalo polne mize. Z vsako dolino in vsakim hribom smo dlje od sebe in dlje drug od drugega. Zdi se, da Janez Krstnik pozna vse to. Prehodil je to življenje, pretolkel se je skozi puščavo in spoznal: »Da bi srečali odrešenje , naj se vsaka dolina napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža .« Uravnovešenost, harmonija, red. Tega sem se tudi sam učil na Poti, na velikem Caminu; uravnovešenost je pomembna, če hočeš priti do cilja. Ne moreš bezljati takole po občutku ali v evforiji, ne moreš pretiravati ne v eno ne v drugo smer. Vsak dan mora biti vsega dovolj in ničesar preveč . Potrebna je zmernost, preudarnost; če je ni, začne boleti. Če greš prehitro ali predaleč, stakneš žulje ali bolečine v mišicah ali še kaj hujšega. Če je kdaj česa preveč, vedno nečesa zmanjka, ta...

Znamenja . Nekje sem prebral »revolucionarno« odkritje, da bi se morali otroci vsaj do desetega leta predvsem igrati, ker baje igra omogoča normalen razvoj možganov in osebnosti. Potem me skoraj isti dan preseneti deklica pri verouku. Pri rosnih osmih letih je njen urnik kot tisti od menedžerja kake uspešne firme: šola, čipka, trening, verouk, nastop. In še kaj, za kar ne vem. Znamenja . Da otroci nimajo časa za igro, je enako absurdno kot to, da se zakonci vidijo samo še med vikendi, ali to, da župnik nima časa za molitev. Ampak to je pač cena za vrtiljak uspeha in dobička. Pa ne mislim samo tistega v žepu, tudi tistega, ki se kaže v naši priljubljenosti, pri drugih ali pred samim seboj. Pač ne moremo imeti doma Lionella Messija, če ga ne začnemo zasipati z resnim delom pri šestih letih. Hkrati vidimo, da gre ta vrtiljak vse hitreje in hitreje in da je vedno težje s trezno glavo ostati na njem, da nam dela slabo. Nezadovoljni smo s seboj, utrujeni in depresivni, vse razumemo, d...

Antonio Ciseri, Ecce Homo Na eni strani Pilat, na drugi Jezus. Bog in človek. In debata, v kateri se človek odloča o Bogu. In o sebi. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Torej? Je? Ga ni? Mora biti. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi člov...

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, se usedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega. Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Nenazadnje je vedno še toliko za postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo. Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo aktivnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z g...

(odlomek) Čutiš, da te nič več ne teži; tvoja skorja v večnosti počiva, sok pod njo se zbira in kipi. In od zunaj vanj se žar preliva, ker na vrhu polno in žareče tvojih senc veriga se vrti. V tebi pa je že spočeto, kar vsa sonca preživi.

Na prvi pogled ni videti, da bi živeli sredi kakšne posebno velike stiske, navsezadnje imamo lepo življenje, tudi vojne in potresi so se nam ognili, torej je konec vsega še daleč. Po drugi strani razmišljam, ali ni še večja stiska kot vojna in potres tista tema, v kateri hodimo dandanes, tema brez zvezd, ki povejo, kje se nahajaš in kam moraš iti. Tema, ki te strese tako močno, da ne veš, kaj je prav in kaj narobe, da se nimaš na kaj nasloniti, da ni trdne točke, po kateri bi ravnal svoje življenje, ker je vse na izbiro in zato vse negotovo. V imenu svobode smo si sklatili zvezde z neba in ostali v temi. Nekateri še ne vedo, da smo v temi, tisti, ki še naprej živijo v siju praznih luči potrošništva in individualizma, da ne rečem egoizma. Ne razumejo, da je vse to z uspehi in zabavo in imetjem tako zelo minljivo in prazno, da so sami, ko pritrjujejo zdaj tej, zdaj oni resnici, misleč, da jim bo to ohranilo položaj ali življenje. Ostali, tisti, ki vedo, da so v temi, iščejo, oprez...

Nisem vedel zanjo. Potem sva se srečala. Na koncertu Carmen manet sem sedel in one so jo zapele. Lepo, zares lepo. Pretresljivo je odmeval Arnesen med stoli Gallusove dvorane. Besedilo pa ... se mi je zdelo nekoliko preveč preprosto za takole veliko skladbo. Seveda sem slišal samo prvi verz: » I believe in the sun even when it is not shining. « (Verujem v sonce, tudi ko ne sije.) Ostala dva sem tisti trenutek preslišal. Nekje v meni je namreč avtomatizem, ki podobne sladkobne misli ustavlja že kar na vratih in jih pošilja proč. Tako je, ker so mi začele že presedati, pozitivne misli za lep dan in kar je temu podobnega. Preveč jih je dandanes in premalo resnice je v njih. V preddverju sem izvedel za celotno besedilo. I believe in the sun even when it is not shining, I believe in love even when I feel it not, I believe in God even when He is silent. Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Zmrazilo me je po ...

Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere ...

Jezusovi blagri so navodilo, ali bolje rečeno nasvet, kako se postane svet. Pravzaprav čudni nasveti, saj gotovo še vedno mislimo, da pomeni postati svet nekako dvigniti se iz povprečja, biti nekaj izjemnega, škof, mučenec, pisatelj izjemnih teoloških knjig. Torej: narediti nekaj vrhunskega, tako ali drugače izkazati se. Tudi za nebeško kraljestvo naj bi torej veljalo tako kot za vsa druga kraljestva. Diplome, čini, priznanja. Toda Jezus govori drugače. Govori, da so srečni – da so torej sveti – tisti, ki so ubogi v duhu, torej tisti, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti so zato prizanesljivi tudi do drugih, ki so ravno tako pomanjkljivi. Da so sveti tisti, ki so krotki, ki so fer, ki ne zlorabljajo svoje moči za dosego svojega cilja in ne svojih povezav v čakalni vrsti pred zdravnikom. Da so sveti žalostni, tisti, ki pogrešajo, in tisti, ki zmorejo jokati z jokajočimi. Da so sveti tisti, ki iščejo pravico, ki jim ni vseeno, tisti, ki so občutljivi za krivice tega sveta, tisti, k...

Slepi berač Bartimaj je podoba človeka, ki mu ni vseeno. Ni se smilil samemu sebi. Ne, on je vpil, kričal je kot jesihar, protestiral je, naj se vendarle kaj spremeni. Čeprav so mu vsi govorili, da nima smisla. Kaj je en glas proti takšni množici, kot je lazila okrog Jezusa, koliko promilov možnosti imaš, da si uslišan, da se zaradi tebe kaj spremeni? Zato sedimo na kavču in se ne ganemo z njega. Tudi če za to prodamo svoje mladostne sanje, tudi če prodamo svoje ideale, za vsako ceno sedimo na kavču. Udoben je, prijeten in varen. Tudi če se zato nič ne spremeni, se ti na njem vsaj ne bo nič hudega zgodilo. Ne boš krvavel, ne bo te bolelo. Takšna kavč-miselnost nas je popolnoma upijanila. Navadili smo se vsega, tudi tistega, kar nas moti, kar v tem svetu ni prav. Za kavč smo prodali svoje vrednote in svoje svetinje. Samo še topla rit , samo to nam je še vrednota. Ste videli, da bi kdo javno protestiral proti kakšni krivici v svetu? Ste videli, da bi kdo zastavil svoje ime in svoj...

Kljub temu, da je bilo letošnje poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, » oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem « (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih , ki jih ravno zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. V torek sem sedel na umetnem otočku v Strunjanu, z nogami v morju in z očesom na biserih, ki so se lesketali na vodni gladini. Nekoliko hladen vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepo...

Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so mojo ahilovo peto. Iz dokaj srečnega človeka na Zahodu, ki ima vsega na pretek, sem postal človek, ki si kljub temu kar naprej nečesa želi, in sem zato nesrečen. Tako je pač vedno bilo, nemirno je naše srce , vedno, dokler se ne spočije v tebi , je odkril sv. Avguštin, toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor, treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima , da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel . Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zad...

Nekje na soncu dolgo bi slonel in bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni; gozd bi žarel in čakal da poletje mine; da listje porjavi in obledi, da pride čas, ko pade slana in potok se skali in je tema zarana. Nekje na soncu, daleč od ljudi, prešteval in pomišljal bi spomine ves dolgi dan, ko gozd žari in čaka, da življenje mine.

Morda ste tudi vi v zadnjem času naleteli na tole besedilo. Gospa je obupana. Nič ni tako, kot si je želela. Po »tragedijah« življenja je propadla tudi pravljica, v kateri je živela, virtuala jo je razočarala. Na tragikomičnem ozadju tega besedila se blešči boleča resnica, da ne maramo resničnosti, ker je »kruta«. Beri: ker ni takšna, kakršne si želimo. In je prav zato ne maramo. Težava je v tem, da je prav to eden od poglavitnih razlogov, zakaj ljudje nismo zadovoljni. Ker je človek v zadnjem času postal gospodar že malodane vsega, nam je verjetno v glavo stopilo tudi to, da bi radi tudi odnose, kakršne si želimo, ne pa takih, kakršni v resnici so. Kakršni so nam pač podarjeni . Življenje je res kruto. In izbire, pri katerih nimamo nobene besede, tudi. Ljudje smo in bomo odvisni od daru, od podarjenih stvari. In ja, težava pri daru je prav v tem, da ga preprosto moraš vzeti takega kot je, da ga moraš živeti, tudi če ti tak ni všeč. In vendar je to življenje, in vendar so odn...

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje . (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti , za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše . Težava je v tem, da pote...

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se čim bolj mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke. Enako huda sveta jeza me je zagrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve prinesel povsem izmučeno cvetje izpod oltarja in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču t...

Prav mogoče, da že imate novi urnik vaših otrok. Prav mogoče, da ste ga tudi že dopolnili … ali napolnili. Poleg šole še verouk in angleščina, treningi nogometa, pa tekme, ki sodijo poleg, glasbena šola, pa plesne vaje in morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Utrujajoče, se vam ne zdi? Pa ne mislim samo na starše, na otroke mislim. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Č...

Naš čas nas je navdušil za religijo podobe . To, da so Miša Molk in njej podobne tv-voditeljice napite z botoksom, nam sicer lahko nariše smeh na obraz. Toda te uboge ženske so samo povzetek vsega, na čemer dandanes gradimo svojo dragocenost: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato tako tudi živimo. Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha , ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost - in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti. Podoba je namreč zelo podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino . Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za n...

» Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane anksiozen, nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh in neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi, s katerimi živimo v skupnosti. Naše življenjske izkušnje, še posebej tiste, kjer smo doživljali močna čustva, so naš zemljevid po življenju. « (A. Zadel, Sobotna priloga, 18.8.2018) Točno se spomnim svojega prvega eseja v gimnaziji. Čeprav je bil odločno prekratek, sem prevzet nad lastnimi uspehi pri spisih v osnovni šoli vseeno samozavestno pričakoval dobro oceno, na koncu pa dobil pa ušivo dvojko. Šok, jeza, užaljenost, razočaranje in moji protesti niso nič pomagali, nazadnje sem moral ponižno sprejeti, da moje pisanje na slabi ravni. In res, bilo je otroško pisanje, brez tehtnih argumentov, slabega sloga in površne misli. In bi brez te dvojke verjetno takšno tudi ostalo. Danes sem hvaležen, da me je profesorica slovenščine imela toliko rada,...

Američan Morgan Spurlock je izvedel eksperiment (in o tem posnel dokumentarec Super Size Me ), v katerem je en mesec za redne obroke jedel samo hrano iz McDonaldsa. Posledice tega je krepko občutil na svojem telesu. V mesecu dni se je zredil za enajst kilogramov, s kritično visokim holesterolom v krvi in na jetrih je začel trpeti za hitrimi spremembami vedenja ter spolno disfunkcijo. Tako je tudi znanstveno dokazal, da res počasi postajaš to, kar ješ . In veste, da na poti po našem svetu jemo marsikaj. Vase tlačimo ne samo lepo zapakirano svinjarijo hitre hrane, tudi z negativizmom se bašemo, z egoizmom, s koristoljubjem, z agresivnostjo, s cinizmom. Tudi strahu pojemo vsak dan za zvrhan krožnik. Povsod, kjer hodimo, srečujemo obvestila, da si nekaj vreden samo, če imaš bujne prsi in gladek obraz, dober avto in visoko plačo, če imaš v življenju moč in pomemben položaj. To jemo, vsak dan. In to se pozna, mar ne? Mar nismo tudi sami zato takšni, kakršen je svet, znervirani, nasil...

Marija je vesel človek. Njen duh se v Bogu raduje. Toda zdi se, da njeno veselje ni ravno utemeljeno na realnosti, o nekih neresnicah govori, ni res, kar pravi. Napuhnjeni vladajo in nikakor niso razkropljeni. In mogočni se še kar držijo svoje oblasti. In lačni so še naprej lačni in bogati še bolj bogati. Kje je Bog, ki povišuje nizke? Kje je Bog, ki premaguje zlobne? Svet je daleč od tega, da bi majhnemu človeku vzbujal optimizem in veselje. In vendar je sredi tega sveta Marija vesela . Še bolj čudno je to, ker tudi sama ne spada ravno v kasto najbogatejših in brezskrbnih. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na njeno čudno nosečnost odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Nič v njenem življenju ni gotovo. Toda kljub tem skrbem, čeprav je poraženka tega sveta in življenja, Marijo preveva veselje. Ima namreč Boga pod svojim srcem . Čisto dobesedno....

Razmislek o modernem suženjstvu Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka , v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kri...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. « (Jn 6,27) Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je. Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več . Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival. Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne sam...

Morda bo komu v teh dneh po licu stekla solza ali dve. Avgust je pač tisti čas v letu, ko se duhovniki selimo. Letos sem tudi sam migrant. Še en odhod, še ena selitev in vse, kar je z njo povezano, torej bolečine ob odhodu, nepredvidljive novosti, pričakovanje, strah, ki se meša z vznemirjenjem. In škatle , tisti najbolj nadležni del tega procesa, ki ti bolj kot vse drugo sprašuje vest in ti postavlja ogledalo, kaj je v tvojem življenju zares pomembno . Vsakič, ko se selim, se zavem, kako malo pravzaprav potrebujemo za življenje. Da imamo ljudje veliko preveč stvari. Naenkrat vse imetje, ki se nam sicer zdi nadvse koristno in potrebno, saj vendar čez sedem let vse prav pride , postane eno veliko breme. Ko si v pisarno prineseš pol ducata kartonastih škatel, misleč, da bo to za tistih nekaj papirjev seveda povsem zadostovalo, takrat kot krdelo pobesnelih zveri iz zatišja predalov in omar izbruhnejo že skorajda neznane stvari, ki si jih v svetem prepričanju o njihovi neizmerni drago...

Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje? Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek so...

Ne vem, kako si sami predstavljate čudež pomnožitve kruha. Morda kot neko čarovnijo, ko je iz petih hlebov po neki čudni logiki nastalo kakih petsto štruc, ne vemo točno, kako, važno pa je, da so bili na koncu vsi zadovoljni. Toda čudež je nekaj drugega kot čarovnija. Ni Jezus neki čarovnik, ki maha s paličico in kot zlata ribica izpolnjuje človekove želje. Predstavljam si, da je Jezus tisti, ki je izzval čudež, torej nekaj, kar se lahko ne bi zgodilo, pa se je . To je čudež: da se je s par sendviči pojavil nek majhen deček, ki bi lahko te svoje hlebčke skrit v nekem grmu pomalical kar sam, pa so ga doma naučili, da je lepo, če svoje bombone delimo z drugimi, posebno tistimi, ki jih nimajo. In to je čudež, ki ga je to majhno dejanje ljubezni izzvalo v drugih ljudeh: pripravljenost enega in to majhnega človeka je prebudila tudi druge, da so vsi, ki so vzeli kaj na pot – verjetno nekoliko s strahom, da bo zanje premalo – nazadnje hrano iz svojih malh delili s tistimi, ki niso imel...

»Pojdite in si odpočijte!« pravi Jezus. In tega ne pravi le za poletje. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut tišine in miru v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s počitkom. Ne gre za beg. Gre za vrnitev domov. Za prostor, v katerem je človek res to, kar je, otrok Boga namreč. Počitek je prostor uživanja , kjer se človek Bogu pusti razvajati z neštetimi lepotami. Tako trenutki umika, trenutki počitka in samotnega kraja niso trenutki brezdelja in lenobe. So marveč trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro in – veselo. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika in uživanja, niso egoistični čas, čeprav nam ga naša napačno vzgojena vest očita kot takega. Nikakor, čas počitka je še bolj kot sebi koristen drugim ljudem . Veliko bolje bomo stopali v probleme in težo dneva, če bomo notranje in zunanje spočiti. Veliko bolje...

Drago Jančar je pač eden mojih najljubših avtorjev, zato ne morem, ne da bi si vsake toliko privoščil kakšno njegovo knjigo. Tokrat mi je pod prste prišel roman o arhivarju Janezu Lipniku, ki med brskanjem po starih zapiskih naleti na erotične spomine nekega Slovenca, izseljenega v Avstralijo. Med njimi posebno izstopa neka učiteljica, ki se arhivarju zdi tako zelo domača. Izkaže se, da je šlo prav za njegovo učiteljico iz otroštva, do katere je gojil tako čisto in preprosto ljubezen. Zgodba arhivarja prav zato tako zelo posrka, da naš junak iz sedanjosti počasi vedno bolj leze v preteklost, ne samo učiteljičino, ampak tudi v svojo osebno preteklost, v kateri ne manjka težkih in bolečih spominov z nekaterimi maloštevilnimi svetlimi prebliski. Janez pusti, da ga ta obvladuje tako močno, da počasi pravzaprav prevzame in uniči njegovo sedanjost ter ga potegne v čudno mešanico vsega, kar človek nosi v sebi, v vse čudne in težke spomine, od katerih bi se moral posloviti, pa se ne. Ker s...

Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati . Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden . Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se ok...

Sredi najbolj intenzivnega in zato tudi najbolj napornega obdobja priprave na zaključni izpit, ko sem svetopisemska besedila študiral malodane od svita do noči, se je nekega junijskega večera nebo nenadoma zvedrilo po nevihti. Toplo rumen sončni žarek je osvetlil sosednje hiše in me premamil, da sem za trenutek svoj pogled s knjig premaknil na okno. Med strehami se je dalo opaziti čarobno prelivanje sonca čez meglice, ki so se vlekle čez pokošena polja. Vedel sem, da imam še veliko dela, da bi tisti večer moral prebrati še vsaj dva ali tri članke, da bi izpolnil svoja dnevna pričakovanja, mudilo se je, ne samo vsaka ura, vsaka minuta študija je bila dragocena. Pa sem si v tistem hipu očaranosti vseeno premislil. Ta čarobni prizor sem moral videti v celoti, moral sem se povzpeti nad strehe, ne glede na to, koliko časa bi izgubil za to. Tako sem pohitel na grič nad mestom. Stopal sem, kolikor hitro sem mogel, da so mi noge z obrestmi vračale za vse napore dolgega dne, a je bilo sonc...

Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli . Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je ...

(Novomašnikom, sebi in vsem duhovnikom ob obletnici posvečenja) Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi ... Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh.

Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem ali veroučnem ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta. »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva...