Besede za srce

Pogumni Andrej. (Grški pridevnik andréios pomeni možat, pogumen.) V čem je njegov pogum? V tem, da je takoj pustil mreže in šel po svojem poklicu. Po poklicu človeka. Ni mencal, tehtal, precenjeval, kaj se bolj splača in kaj bi mu prineslo večjo korist. Preprosto je verjel. Preprosto si je upal. Vem, dandanes je težko verjeti komurkoli. Toliko je prevar, zato tudi negotovosti, strahu, skrbi, zato toliko alarmnih sistemov, ograj, vrat, zidov. Zapiramo vse skupaj, da ne bi kdo odnesel vsaj košček našega srca - ker ne vemo, kako in za kaj se bo porabil. In se oklepamo svojih mrež, kamor smo najprej in najbolj ujeti prav - mi. Ujeti, ker smo sami. Ker smo takrat, ko smo se odpovedali tveganju, kar so odnosi, pretrgali svojo glavno žilo do srca. Zato je danes ta Andrejev "takoj" tako osupljiv, tako posnemanja vreden. "Takoj" ko gre človek mimo, stopiti do njega, "takoj" si upati biti nekdo, ki mu bo s svojim dejanjem pokazal pot. Toliko ljudi gre mimo nas...

Tema in luč. Dva velika simbola adventnega časa. In dve poti. Izberemo lahko eno ali drugo. Kot lahko izberemo upanje in obup, ljubezen in sovraštvo, smrt in življenje. Tema in luč. Odločitev vsakega človeka. Zato adventni venci. Da nam skozi ves advent postavljajo ogledalo in nas sprašujejo: sem bolj luč kot včeraj? Sem drugačen kot prej? V čem sem danes svetil, v čem sem bil danes tema? Morda bi že danes radi božič, morda bi že danes radi, da pride Bog. A Bogu moramo narediti prostor, da bo lahko prišel. Prostor tam, kjer je že bil prostor zanj, pa smo ga napolnili z marsičem drugim. Bog želi postati človek. Želi stopiti vame. A najprej moram postati človek tudi jaz. Potem bo v meni prostor za Boga. Boga, Luč, je treba čakati. Kot je treba čakati človeka, da dozori. Kot je treba čakati, da skozi toliko nepotrpljenja tudi mi dozorimo v človeškost. Ker je Bog postal človek, moramo tudi mi najprej postati ljudje do ljudi. Potem bomo tudi bolj Božji.

Tako bo kot v Noetovih dneh ... Pravzaprav se v teh »Noetovih« dneh vidi vsa zgodovina človeštva. Vedno razpeta med tem, da bi se oprla na edino gotovost, ki je gotova, to je sedanji trenutek, in med svojimi sanjami, željami, načrti. Vedno razpeta med »danes« in »jutri«, med tem, kar imam v roki, in tem, kar si želim, da bi prišlo vanjo. Človek vedno veliko sanja. Vedno ima polno načrtov, polne sobane želja in hrepenenja. Vedno si nekaj želimo. Vedno nekaj pričakujemo. To je človek. To ga dela človeka. Zaradi tega je takšen, kakršen je: zaradi prihodnosti je človek res človek. Zaradi prihodnosti se mu splača biti človek, kar pomeni delati, ustvarjati, pomagati, upati, ljubiti, živeti. A marsikomu se to v realnosti ne zdi verjetno. Ne zdi se gotovo. Ker res ni. A tu se šele začne tragika teh »Noetovih« dni. Ker ni gotovo, ne živimo več prihodnosti, in si s tem niti ne damo priložnosti, da bi lahko bila takšna, kakršna bi bila. Uničujemo si prihodnost, uničujemo tudi sedanjost. Ka...

Človek se mora navaditi, da ne odgovarja prenaglo na zunanje dražljaje in da ga zunanji dražljaji ne motijo, ne vznemirjajo. Navaditi se mora, da ostane kljub zunanjim dražljajem miren in se ne da vznemiriti in razdražiti, iztiriti ali potlačiti. Kot najpreprostejšo moderno vajo navajajo telefon. "Naj telefon zvoni, ni treba, da dvignem slušalko; bo že nehal." S takimi mislimi se lahko tudi navadimo, da na izzivalno psovko svojega bližnjega - molčimo. Tako je spor najprej končan in zmaga zanesljivo - naša, ne nasprotnikova, čeprav je po vsakdanjem mnenju baje ravno narobe; a ni res. Človek se sam ne zaveda, da se prav s takimi vajami razvije v najbolj mirno osebnost, ki je zlepa nobena stvar ne spravi iz ravnotežja. Človeku se namreč šele ob takem obnašanju začne odkrivati ena od temeljnih zakonitosti našega življenja v razmerju do zunanje okolice. Niso zunanje okoliščine vzrok za našo prenapeto in vzdraženo držo, ampak samo naši lastni odgovori na te okoliščine. Vse ...

Če kdaj prav zares stojimo na znanem kraju, potem je to danes. Golgota. Kraj, ki ga vsaj po malem doživlja vsak človek. Kraj, kjer smo ljudje najbolj ljudje. Vsak ima v sebi ta kraj. Kraj zasmehovanja, kraj nasprotovanja, kraj poniževanja, kraj krivde, kraj težkih besed in razočaranj, kraj človekove najmajhnosti. Kraj trpljenja. Zakaj ta kraj? Ne bi zmogel brez njega? Nikakor. V ta kraj mora človek stopiti, da Boga končno začne gledati kot Boga, kot svojega Odrešenika. Ne kot čudodelnika, kot političnega voditelja, ne kot filozofa, kot zvezdo, ne kot nekoga, pri katerem je dobro imeti zveze, in se mu ni dobro zameriti, niti ne kot izmišljotino. Ne. Gledati kot Boga kot Boga, ki je tam, ker ga potrebuje. Seveda se tu sproži vprašanje, zakaj sploh potrebujem Boga. Imate prav, mnogi ga ne potrebujejo. Tudi oba razbojnika ga nista potrebovala. In vsi mimoidoči ob Golgoti. Oni so ga imeli za vse drugo, le za Boga ne, ker ga niso potrebovali. Ker so bili sami svoji kralji. A v člov...

Čas je za vse na tem svetu, posebno pa za človeka, neusmiljeno dejstvo. Čas, služabnik velikega Boga, ki se usede za mizo, razgrne vse, kar je v njegovi roki, in začne prebirati. Pleva pomrejo, zrnje se spravi, da rase iz njega nova in nova pšenica in spet pleva in zrnje ... In tako se odvijajo tisočletja, tisočletja, ki jih je rodilo zrnje. Za pleva pa nihče ne ve. Pa so vedno bila in vedno bodo. Ker so podlaga za zrnje. Kako, se vam zdi, poteka to razbiranje? Temeljito, predvsem temeljito. Ta temeljitost je res neusmiljena. Vse, prav vse v mojem življenju, v mojem času mora iti skozi sito časa, skozi sito minevanja, da ostane samo tisto čisto, tisto večno v nas. Naša resnica. Naše zrnje. Velikokrat, velikokrat se naš pogled ustavi na plevih. Seveda takrat, ko to še niso pleva. Takrat, ko je to še lepo, mlado, bohotajoče se listje. Ko uspeh rase, ko iščem ugled, ko cvetijo moči in bi rad premagal ves svet, ko zidam velike načrte, ko uživam, ko mi je vse kot pravljica. Pa so samo p...

Ni vstajenja, pravijo saduceji. Oglašajo se kot dvom, kot velikanski dvom, ki se vzdigne pred Jezusa v velikem tednu, tik pred tem, ko izbere žrtev, ko izbere ljubezen. Kot da bi mu hotel prišepniti, da se ne splača. Da je toliko in toliko ljudi, ki bodo šli brezbrižno mimo križa, da jih je toliko, ki se bodo posmehovali njegovi naivnosti, če že ne neumnosti, da jih je toliko, ki ne vidijo in ne bodo videli. Nikoli. Ni vstajenja, pravijo saduceji. Ne splača se odločiti, ne splača se tvegati. Ni nikakršne garancije. Nikakršne gotovosti, da to ni zaman, da ni obsojeno na propad. Če me ta saducejski dvom prepriča, da se ne splača, potem se moje življenje sesuje kot hišica iz kart. Naenkrat ni ničesar, za kar bi se splačalo truditi, ničesar, kar bi mi dajalo upanja in veselja, ničesar, kar bi me opogumljalo, ničesar, česar se ne bi bal. Naenkrat je vse samo strah, vse samota in zapuščenost. Če ni ničesar onkraj smrti, potem tudi ni življenja. Samo počasno umiranje, nič življenja. Z...