Besede za srce

» Gospod, nauči nas moliti. « Kdo bi danes prosil kaj takega? Čudna prošnja za današnji čas. Danes molitev ni ne cenjena ne zaželena. Bodisi da jo imamo za preganjanje dolgčasa starih mam ali pa neumno blebetanje verskih fanatikov. Ne samo drugi ljudje, tudi kristjani. In vendar je molitev človeku bolj potrebna, kakor se mu zdi. Najprej zaradi zavedanja, da človek ni sam. Ko človek moli, se namreč začne zavedati svoje odgovornosti do drugih ljudi, da njegovo življenje ni namenjeno samo njemu, temveč tudi ljudem okoli njega. In ko človek moli, spozna, da ni v nobenem trenutku življenja sam in zapuščen, pa naj stori ali pade v najhujša brezna groze. Zaradi teh dveh stvari, zaradi občutka svobode in varnosti, človek potrebuje molitev. Ker potrebuje nekoga in ker ga nekdo potrebuje. Z molitvijo tako človek ljubi in čuti, da je ljubljen. Vse torej, kar potrebuje, da preživi. Vendar kako? Saj je molitev samo beseda, samo misel. Od njih pa ne moreš živeti ... Od misli samih res ne. ...

Dragi Idrci! Eno leto je za kaj globljega kot poznanstvo res kratka doba. Zato si ne domišljam, da sem med vami pustil kak globlji pečat. Navsezadnje moram biti tega tudi vesel; saj vendarle med vas nisem prišel zaradi sebe, temveč zaradi vas in vašega odnosa z Bogom. Morda je kdo od vas malce debelo pogledal, saj moji pogledi in moje metode marsikomu niso dišale. Morda so bile preveč liberalne, morda za koga celo pregrešne, saj sem k vam prišel z izkušnjo iz okolja, kjer je Bog velika neznanka in ljubezen stvar, ki se jo da kupiti. Za vse napake, predrznosti in nevšečnosti se vsem, posebno tistim, vajenim tradicije, iskreno opravičujem. Moj namen je bil sproščeno in mladostno oznanjati Boga veselja in ljubezni. In to morda kdaj vzbudi tudi drugačne reakcije. Poskušal sem storiti, kar se mi je zdelo potrebno. Priznam, zmanjkalo mi je tudi poguma in inovativnosti, da bi naredil še kak korak več, za katerega sem videl, da bi bil potreben. A nekako ni šlo. Srčno upam in molim, da bo...

Imel sem srečo, da sem lahko včeraj sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Govorila sva o stanju duha med nami. In o znamenjih časa. In o prihodnosti kristjanov. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.« Kot Jezusov nasvet Marti, ki je vznemirjena tekala sem in tja in skušala narediti čimveč. Je delala narobe? Ne. Le da je v svojem življenju pogrešila eno stvar: ni vedela, kaj ima v njenem življenju prednost. Ni vedela, kaj je bolj pomembno in kaj manj, čemu dajati prednost, čemu več časa in pozornosti in čemu manj. Zato je morala tekati: da bi naredila več. Pa je naredila manj. Nočem biti pametnjakovič, a zdi se mi, da veliko nemira v naše življenje prinaša prav to, da smo močno podobni tekajoči Marti: brzimo od tega do onega, ker se nam zdi vse pomembno, ne znamo pa razbrati ali si odgov...

Ni tako daleč nazaj, ko sem vam kazal veroučna spričevala in vam zatrjeval, da to ni krščanstvo. Nisem si premislil. Še vedno pravim, da je tako. Od danes podkrepljen še z Jezusovim mnenjem: »Dragi učitelj postave, če misliš, da je definicija dobrote že dobrota sama, potem se nisi naučil ničesar ...« Krščanstvo ni stvar učbenikov. Ne, je trda konkretnost: »To delaj in boš živel...« (Lk 10,28) Ali pa ga ni ... Moje in tvoje in vsakršno krščanstvo je seveda pot. Moje in tvoje krščanstvo se vedno znova podaja na pot od Jeruzalema proti Jerihi, lahko bi rekli, da kar vsak dan ali celo večkrat na dan – da bi se preizkusilo, kolikšno moč ima v vsakdanjem življenju, kako trden je njegov korak, kako krepka njegova odločitev in kakšen obraz dobi ob srečanju s konkretno situacijo. Taki obrazi razodevajo, kdo smo v resnici. Na splošno gre res za tri obraze, za obraze duhovnika, levita in Samarijana. Obraz duhovnika naše krščanstvo dobi predvsem takrat, ko si ga želimo oblikovati po svoje, k...

Od nekoga sem slišal, da mora človek v življenju narediti tri stvari: imeti otroka, napisati knjigo in posaditi drevo. Se pravi, nekako mora spremeniti svet, pa četudi samo njegov drobcen, najmanjši košček. Nekako mora pripraviti pot tistemu, ki mu sledi. Velikokrat sem se vprašal, zakaj mora biti tako. Da bi se človek počutil koristen? Verjetno. Da bi s tem pri drugih sprožil hvaležnost? Tudi. Predvsem pa mislim da zato, ker s tem človek izpolni nekaj, kar leži globoko v njegovem bistvu. Človek ni človek, če nikogar ne pelje naprej. Človek ni človek, če ne spreminja, vzgaja ljudi. Človek ni človek, če ne oznanja. Naenkrat zadenemo v silno presenetljivo dejstvo: oznanjevanje vrednot, evangelija ni samo poslanstvo duhovnikov, govornikov, vzgojiteljev, marveč izpolnitev slehernega človeka. Ker mora vsak nekomu dati življenje, ker je v naravi življenja, da raste in se deli. Če je kdo še vedno presenečen nad tem dejstvom in se mu v srcu zbujajo pomisleki, da pač vsak ni sposoben biti...