Besede za srce

»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21,28) mu je rekel oče. Kje ga je srečal? Ta fant je ležal na kavču in izgubljal čas. Ta fant je ležal v udobju svoje sobe in uničeval svoje življenje. Ta fant je skrolal po telefonu in zapravljal svojo moč in morda tudi denar. Takšno je naše življenje brez Duha. Udobno, prijetno, a smrtonosno . Človek je kakor veter. Če se ne premika, ga ni več.  » Ko je prišel binkoštni dan (…) je nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki (…) in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom. « (Apd 2,1-4) »Pojdi delat!« mu je rekel. In ga je zbudil. In ga je zmotil.  Ta glas prihaja v naša srca tudi danes. Moti nas na kavču. Nas vznemirja. Nas nekam pošilja. To je glas Duha , ki prihaja v nas, da bi nas spremenil . Vedno pride, posebno kadar smo na poti uničenja. Da bi nas obrnil v drugo smer. Da bi v nas vdihnil življenje. Da bi nas naredil boljše. Prihaja...

Pri priliki o delavcih v vinogradu se naš pogled vedno znova ustavi na domnevni nepravičnosti gospodarja. Takole menimo, da gospodar ni bil pravičen do svojih delavcev, ker jim ni dal sorazmernega plačila glede na opravljeno delo. Toda gospodar v priliki ni krivičen. Z vsakim se je »pogódil za en denarij na dan« – kar je drugače precej dobra dnina – in toliko je vsakdo na koncu tudi dobil. Brez izjeme. Kvečjemu je torej radodaren , saj je vsakemu dal dovolj za njegovo preživetje. Težava, ki se v priliki resnično pokaže, tako ni gospodarjeva čudna logika, drugačna od človeške, temveč odziv prvih delavcev, ki so godrnjali, govoreč: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« (Mt 20,12)  Zavist prvih delavcev, ta je resnični problem te prilike. Kajti omenjeni stavek se ne rodi iz pomanjkanja, temveč iz primerjanja z drugimi. »Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20,15) Hudobno oko. Lahko bi rekli tudi, da je to bolno ...

Ko so Izraelci odšli iz Egipta in prišli v samotno in nevarno puščavo, niso bili sami. »Gospod je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči. Oblačni steber se podnevi ni umaknil izpred ljudstva in ognjeni steber ne ponoči.« (2 Mz 13,21-22) Ob njihovem prihodu v obljubljeno deželo pa tega stebra ni bilo več, zato so si pomagali s tem, da so sezidali tempelj . Svetišče. Tudi ta naj bi jim dajal zavesti, da njihov Bog hodi med njimi, da je tam, kjer so oni, da jih vodi in jih usmerja še vedno.  Jezus za prav tak kraj Božje navzočnosti na zemlji naredi skupnost . »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) S tem skupnost torej naredi za svetišče, za novi tempelj. Tam, pravi, je navzoč Bog, kjer je skupnost. Se pravi: ne društvo posameznikov, temveč skupnost, torej nekaj homogenega, povezanega, kar stoji skupaj trdno kakor zid...