Prebujevalec

»Sin, pojdi danes delat v vinograd!« (Mt 21,28) mu je rekel oče. Kje ga je srečal? Ta fant je ležal na kavču in izgubljal čas. Ta fant je ležal v udobju svoje sobe in uničeval svoje življenje. Ta fant je skrolal po telefonu in zapravljal svojo moč in morda tudi denar. Takšno je naše življenje brez Duha. Udobno, prijetno, a smrtonosno. Človek je kakor veter. Če se ne premika, ga ni več. 

»Ko je prišel binkoštni dan (…) je nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki (…) in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.« (Apd 2,1-4) »Pojdi delat!« mu je rekel. In ga je zbudil. In ga je zmotil. 

Ta glas prihaja v naša srca tudi danes. Moti nas na kavču. Nas vznemirja. Nas nekam pošilja. To je glas Duha, ki prihaja v nas, da bi nas spremenil. Vedno pride, posebno kadar smo na poti uničenja. Da bi nas obrnil v drugo smer. Da bi v nas vdihnil življenje. Da bi nas naredil boljše. Prihaja, da bi nas oblikoval v dobro, lepo, sveto, prijetno osebo. Ker to tudi želimo biti. Nočemo biti grdi in slabi. To delamo samo zato, ker je to lažje. 

In čeprav v priliki beremo o dveh sinovih, ki odgovorita vsak drugače, oba mislita isto. V obeh se zgodi nekakšen upor, samo da eden to pove iskreno, drugi pa ne. »Jaaaaa, sej bom,« reče drugi. Prvi pa protestira naglas. A oba mislita isto. Nočemo delati tega, kar bi morali, kar je dobro in prav, kar je tudi naša dolžnost. To pač od nas zahteva napor. In napora ne maramo. Nikoli ga ne maramo. In zato se ob vabilu očeta v nas dogaja boj: komu bomo pustili voditi svoje življenje? 

Ta boj se dogaja tudi danes. In se bo jutri. In pojutrišnjem. Vedno se bomo borili. Vprašanje je le, komu se bomo pustili prepričati. Komu bomo pustili, da nas premaga. Ali bomo privolili udobnemu kavču ali pa bomo pustili Bogu, da nas prepriča, da si – kakor prvi sin – v svojem ležanju na kavču »premislimo«. 

Pustiti se premagati Duhu, da nas premakne. Premisliti si. Narediti drugače, kakor bi si želeli, kakor se nam zdi najlažje. Narediti svojo dolžnost. Premakniti se tja, kamor moramo iti. To pomeni biti človek Duha, ki gre v smeri Božjega kraljestva. To se namreč začne takrat, kadar odložimo daljinca in vstanemo s kavča. Takrat se začne tudi naše krščanstvo. 

Dragi birmanci! Naj vas Sveti Duh premakne. Naj vam da noge, da bo vaše krščanstvo postalo nekaj živega. Nekaj, česar ne prekrije prah na polici, nekaj, kar se premika, kar rase, kar se venomer spreminja. Bodite hodeči, ne sedeči kristjani. In ko se boste spremenili vi, se bo spremenil tudi svet.

(misel ob 26. navadni nedelji, leto A, praznik svete birme)