Besede za srce

Blagri so največ, kar imamo. Najpomembnejše Jezusove besede. Vse so postavile na glavo . Obrnile so logiko, ki nam je znana, porušile so temelje sveta, v katerem živimo. Kdor vsaj malo pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni. Ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni. Ali tisti, ki jih preganjajo. Pa ubogi v duhu. Ravno narobe je. In na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir. Kvečjemu so to največji poraženci, kar jih je, izkušnje nas tako učijo. Zato se s temi Jezusovimi besedami vse spreminja, vse se obrača na glavo, vsa naša resničnost postaja drugačna . Brez boja, brez denarja, brez orožja, brez revolucije. Jezus vse to spreminja samo z besedo . Ker nas ljudi ne želi napraviti srečnih tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil samo  naš pogled nanjo. Blagri namreč niso stvar neke daljne prihodnosti, ampak stvar sedanjosti. Jezus ne pravi: "Blagor ...

Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti , da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila . Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse ...

Čakam te. Čakam, prisluškujem miže, kdaj med tisoči stopinj začutim tvoje, kdaj med tisoči zaznam tvoj dih. Povsod te iščem: po vseh križiščih, po vseh poteh, v potezah prihajajočih in odhajajočih, v igri oblakov, v menjavah senc pod večer … O, leta dolgo te iščem. Nekoč boš prišla. Z lasmi dišečimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbežna, z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun, ki skriva v sebi zdaj smrt zdaj življenje … Nekoč boš prišla. Ker moraš priti.

» Učitelj … Povej nam torej, kaj se ti zdi … « (Mt 22,17) Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanje o davku, ki so ga učenci farizejev in herodovci postavili Je...

Začelo se je ravno tako, kot se začne tale kratka (140 strani), a odlična knjiga. Nekoliko skeptično sem jo začel brati, s takimi odrezavimi mislimi, kot so tiste s prvih strani; ker so poglavja kratka, sem prebral par strani, pa jo spet odložil. Nisem se ji hotel popolnoma predati. Mislil sem, da je taka, kot začne, otroško preveč preprosta, da bi bila prava zame. Vendar je skrivnost in lepota te knjige prav v tem, da raste, da se razvija, da se začne z otroško preprostim jezikom, s kratkimi povedmi čisto otroškega doživljanja življenja, in ta potem raste, zori skozi nevihte in viharje same zgodbe, začenja prehajati iz časa v čas, in se bere kot pripoved neke stare gospe, ki se spominja svojih življenjskih korakov, sledi, iskric sredi svoje zgodbe. Pripoved tako sčasoma postane prava zgodba, dokler ne ta grenko-sladek roman o lepoti in teži življenja, ki je prav lahko tudi ena od skritih zgodb naših starih staršev, preraste v pravo lekcijo zgodovine in prihodnosti ... in sedanjosti ...

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo . Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje , ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu ži...

Evropo bo tišina drago stala. Zato, ker je to tišina potuhnjenosti, tišina zamašenih ušes v toplem ugodju. Na tisto tišino pred pendreki in kladivi in pestmi v Kataloniji mislim. In na tisto, bolj neznano tišino, tišino pred tisoč in tisoč življenji, ki padajo pod streli na poti na Staro celino, pred smrtmi, za katere niti ne vemo. Zato, ker vrsta Kataloncev in Afričanov pred našimi vrati naglas bere evangelij današnjega časa. In ker so danes oni »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«, vogelni kamen, na katerem stoji življenje. Italijanski ateistični mislec je dejal, da se problem sodobnega krščanstva skriva v dejstvu, da smo kristjani na neki točki svoje poti začeli bolj verjeti srednjeveški filozofiji kot evangeliju . Mislim si, da smo tako naredili zato, ker je evangelij preprosto pretežek in preveč naporen, da bi živeli z njim. Vsaka črka nas je spravila v nelagodje, ker je evangelij pač vedno takšen, da sili k spremembi. Točno to je tista njegova napornost. Veliko raje živimo v n...