Besede za srce

Pri svojem delu sem se naučil predvsem to, da sem odvisen od čudežev. Res. Da imam sam premalo znanja, premalo sposobnosti, premalo modrosti in preveč slabosti, da bi naredil to, kar svet okoli mene potrebuje ali celo zahteva od mene. Imam samo pet hlebov in dve ribi. A kaj je to za toliko ljudi? Da. Odvisen sem od Boga in njegovega blagoslova. Samo njegov blagoslov ima to moč, da iz moje revščine naredi bogastvo. Samo on z mojimi bornimi besedami vžiga srca ljudi. Samo on lahko moje grehe in napake uporabi za to, da se spreminjam sam in tisti okoli mene. Samo on lahko mojo slabotno ljubezen pomnožuje, da ljudje, ki jih ljubim, ljubijo naprej. In ko gledam vse to v svojem življenju in vidim, da je resnično, spoznavam, da pravzaprav ni pomembno, koliko kruha imaš, temveč kaj z njim počneš. Da ni pomembno, kaj daješ, ampak da daješ, in da daješ vse, kar imaš. Gre za tveganje, ki ga marsikdo ni sposoben, a ga vsakdo potrebuje, ker je ključno za njegovo preživetje. Gre za tveganje ...

»Pojdite in se odpočijte!« Morda se vam bo zgodilo, da boste sredi najhujšega življenjskega ritma, tam nekje jeseni ali spomladi, spet odprli Sveto pismo in našli v njem tale Jezusov stavek. Če boste to storili, če ga boste takrat res spet prebrali, če ga boste takrat, sredi vseh skrbi svojega sveta spet zaslišali, potem ste ga razumeli. Jezus ga namreč ni prihranil samo za poletni čas, tudi ne samo za praznike med letom. Njegovo naročilo velja za vsak dan v letu, pa čeprav samo za nekaj minut v njem, če pa že to ne, vsaj za nedeljski dan, posvečeni dan vsakega tedna, ki ga posvetimo prav s – počitkom, dopolnitvijo človekovega dela. Trenutki umika, trenutki počitka niso trenutki brezdelja in lenobe. So trenutki, ki jih človek potrebuje, da ohrani svojo dušo svežo in vedro. Trenutki, ki jih iztrgamo hitenju in skrbem, opravilom in dolžnostim, trenutki umika, niso egoistični čas, pa čeprav jih namenjamo sebi. Ker jih bolj kot sebi namreč namenjamo drugim ljudem. Veliko bolje bomo s...

Biti oznanjevalec evangelija ni še ena dolžnost več v življenju, ki nam jo nalaga vera ali Cerkev ali Gospod; to ni služba ali obvezno opravilo, to je način življenja. Ne moremo drugače. Ker je način življenja kristjana takšen, da oznanja sam od sebe. Če ne oznanja, potem ga ni. Potem sploh nismo kristjani. Morda se ob tem naša kolena malce zašibijo in nas popade strah. Seveda. Predstavljamo si, da pomeni biti oznanjevalec, biti nekdo v izložbi. Da pomeni oznanjati najprej dobro govoriti in (pre)pričevati, potem seveda kazati svoje lastno življenje kot popoln zgled za druge in vsekakor tako tudi živeti, torej brez grehov in napak vsakdanjega človeka. A to je napačna predstava. Oznanjati bolj pomeni molčati in poslušati, kot govoriti. Oznanjati pomeni bolj gledati, kot kazati se. Oznanjati pomeni bolj iskati, kot misliti, da si že našel. Oznanjati pomeni potrebovati Kristusa v svojem ubogem in grešnem življenju, pomeni želeti si ga, ker sem brez njega najbolj pomilovanja vredno bitj...

Razmislek o položaju našega sveta Na moji pisalni mizi, tik pod novomašnim križem, prebiva moja majhna rdeča vrtnica. Posebno mesto ima. Ker ima posebno mesto v mojem srcu. Sicer ga imajo vse vrtnice, a ta še posebno. Ker sem jo dobil ob posebni priložnosti od posebne osebe. Majhna, pritlikava vrtnica je. Z majhnimi lističi, z majhnim, vedno ranljivim stebelcem, s krhkim telescem. Vsaka prevelika suša ji pobere moči. In stežka in počasi se spet postavi na noge. A kljub vsemu so njeni majhni in nežni škrlatni cvetovi nekaj posebnega. Celo sobo spremenijo. Razsvetljujejo mi pogled izza računalnika. V srcu se mi nekaj zgane, ko jo vidim cveteti. Malo sem v skrbeh, ker že nekaj časa ni cvetela. Pravzaprav že celo leto ne. Ni v njeni navadi, da je tako. Pogledujem pod njene liste, ali bi opazil kakšen popek, se razveselil njenega napredka in rasti, pa ni ničesar. Samo listje, ki čaka. In jaz, ki delam isto. Čakam. Zalivam in čakam. Zdi se mi, da se danes soočamo z ravno takšnim č...

Samo tesar je. Poznamo ga. Bog se vendar ne more skrivati pod podobo navadnega tesarja. Bog se vendar ne more razodevati po ljudeh, ki mi prihajajo vsak dan naproti; po ljudeh, ki so grešni in ki jih dobro poznam. Bog vendar ne more govoriti po že tolikokrat ponovljenih besedah, ki jih žebra duhovnik pri maši. Ne more se me dotakniti po tako obrabljenih molitvah, kot so tiste pri maši. Samo tesar je. To ne more biti Bog. Tudi nam, danes, se lahko zgodi Nazaret. Nevarnost tistih, ki nam je Bog domač, ki smo njegovi rojaki, je, da bi ga skrčili na svoje prepričanje, na svoja pričakovanja, v svoj kalup in bi mu odvzeli prav to, v čemer je Kristus najbolj Bog: v svoji novosti, v svoji presenetljivosti, v svoji preprostosti. Če je Bog postal navaden človek, kar je bila za Jude strašna, nesprejemljiva revolucija, potem se tudi nam lahko zgodi, da bo za nas nesprejemljiva revolucija morda to, da bi »postal« nekdo, da bi mi govoril po nekom, da bi prišel k meni po poti, ki je ne morem ...