Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na maj, 2013

Imeti brata in Boga

Kar je res pomembno, je, da imaš brata in da imaš Boga. Iz tega se hrani tvoje življenje. Ker je človek najbolj nenasitljivo lačen, iztrošen in izmučen, ko je ločen od bratov in od Boga. Zato – namreč zavoljo človekovega preživetja – je Bog moral ustvariti evharistijo. Imeti brata in imeti Boga, to je namreč evharistija . Zato je Gospod hotel, da pridemo skupaj in damo, kar imamo. Drugemu, Bogu. Četudi je malo, a da damo: samega sebe, svoj čas, svojo prisotnost, svojo moč in svojo slabotnost. Svoj kruh in svoje vino. To je naša evharistija. Po tem postane Gospod resničen in prisoten. In nas začne hraniti, nam vlivati moči. Namreč tako, da pomnoži našo borno človeško ljubezen ter stori, da se – ne da bi vedeli za to – širi po vsem svetu in hrani vse ljudi; da se množi po naših malih in slabotnih dejanjih, ki jih je napolnil s svojo prisotnostjo. Imeti brata in imeti Boga, to je evharistija. Ko postanemo drug drugemu brat, ker smo dobili Boga. Ko postanemo drug drugemu Božja podoba

Eurosong 2013 afterparty

In se je odpela Evrovizija 2013. Ne glede na to, koliko govorjenja čez to, da Eurosong sploh ni več EuroSONG, temveč EuroSHOW, ta še vedno pritegne 100 ali več milijonov gledalcev po vsem svetu. Tudi Slovence. Tudi tisti, ki pravijo, da bi se morali že davno umakniti in da tega tekmovanja ne gledajo več, vedno vsaj s koncem očesa pogledajo, kako je kaj šlo "naši", kdo je zmagal in podobno. Tako pač je. Eurosong ima svoj čar, ker to ni navadno pevsko tekmovanje, temveč nekaj veliko več. Zmagati na Eurosongu oziroma na njem doseči spodobno uvrstitev ni nikoli bilo postranska tema. Tiste tri minute na odru so bile vedno ponos ali poraz naroda, ki ga je predstavljal glasbenik na njem. Ne, nikdar ni šlo samo za "eno od tekmovanj", temveč nekaj veliko več. Upam si reči: nekaj, kar je takoj za spopadi v velikih športnih igrah z žogo. Pa pomislite, kakšna evforija vlada med ljudstvom, ko gre za "nedolžen" prijateljski spopad med Slovenijo in Hrvaško v nogometu, ko

Skupnost

Nedelja Svete Trojice je za nas vedno zelo nevarna. Namreč zato, da bi podobo Boga ravno zaradi njene skrivnostnosti naredili zelo abstraktno, oddaljeno – in posledično tudi nepomembno. Da bi ob podobi Treh, ki so Eno, in Enega, ki so Trije, preprosto zamahnili z roko in dejali: »Pustimo to, tega ne razumem.« Zato je to zelo nevarno. Ker bi potem zanemarili, kar v naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli zanemariti nikdar. Da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik . In če poskušamo doumeti, zakaj naš Bog mora biti skupnost, potem bomo razumeli, zakaj tudi ljudje, ki smo – tako verjamemo – ustvarjeni po podobi Boga, moramo biti skupnost. Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato je tudi človek lahko človek samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot človek sta tisto, kar sta, ko začenjata ljubiti . In tega se naučimo samo v skupnosti.   Skupnost pa seveda ni samo nekaj ljudi, zbranih na kup. Skupnost pomeni ustvarjati vezi. Vezi med različnimi ljudmi, vezi med ljudmi, ki so

Pridi, Duh, ki oživljaš

Mar more pobiti in ranjeni človek spet vstati in nadaljevati svojo pot? Mar more obupani zagledati luč upanja in ji verjeti? Mar se more potolažiti na smrt žalostni? Mar lahko grešnik začuti, da mu je odpuščeno? Mar se more izgubljeni vrniti? More mrtvo srce še kdaj čutiti in ljubiti? More. Kakor more tudi v asfaltu pognati trava in ne vemo, kako je to mogoče, more priti življenje, kjer je smrt, in ljubezen, kjer je sovraštvo. More priti odpuščanje, kjer prevladuje maščevalnost, in pravica, kjer zmaguje laž. More priti upanje, kjer vsi obupujejo. More. Ker v nas kot veter neprestano diha Sveti Duh, Duh, ki oživlja, Duh, ki daje življenje. Božji Duh, ki je tu in ne gre stran. Nikoli. Da, še preden je človek izbral greh, sovraštvo, obup, smrt, je Božji Duh že izbral odgovor na to. Odgovor, ki bo oživil njegovo srce, ki mu bo vrnil življenje in veselje: evangelij . Beseda brez besed, da ga ima brezpogojno in nepreklicno rad . Vendar je oživitev človeka dolg proces. Res dolg, ne

Eurosong! (2013) Predvidevanja za finale

Nocojšnji in četrtkov polfinale bo seveda odločil, kdo se bo v soboto, 18. maja pomeril v velikem finalu, ko gre samo še za zmago in nič drugega. Glede na vse skladbe lahko napišemo bolj ali manj mogoča predvidevanja, kdo vse bo na odru v soboto. Ponavljam, gre za predvidevanja, ki seveda lahko popolnoma padejo v vodo. To tudi niso moje želje, ampak realna slika, ki naj bi se ustvarila. Po mojem bi morali v soboto gledati naslednje finalistke: Iz prvega polfinala: 01. Avstrija 02. Estonija 03. Ciper 04. Hrvaška 05. Danska 06. Rusija 07. Ukrajina 08. Nizozemska 09. Irska / Slovenija 10. Srbija Iz drugega polfinala: 01. San Marino 02. Makedonija 03. Azerbajdžan 04. Finska 05. Malta 06. Islandija 07. Grčija 08. Norveška 09. Švica 10. Romunija Teh (ali drugih) dvajset se bo pridružilo šestim, ki so že uvrščene v finale. Pa si še te na kratko poglejmo: Švedska – Robin Stjernberg: You Kakorkoli se bo že izteklo, gotovo je, da je švedska pesem veliko slabša k

Eurosong! (2013): Drugi polfinale

V pričakovanju že jutrišnjega (!) prvega polfinala se sprehodimo še po drugem. 01. Latvija – PeR: Here We Go Najprej poslušajte. Lahko ponovite refren? Seveda lahko. Ste se zabavali? Tudi vi ne? Plehko. Brez duše. Brez ... besedila. Kaj vem, brez česa še. Brez zamere, ta pesem še za na plažo ni dobra. Bljek. 02. San Marino – Valentina Monetta: Crisalide (Vola) Valentina je bila lani tako zelo porazna, da bi slabša ne mogla biti. Letos je to povsem druga pesem. Nežna, čutna, prava italijanska canzona. V prvem delu. Drugega, pospešenega dela nekako ne razumem. Zame osebno poruši vse, kar je zgradila v prvem. Škoda. Kaže na tako krasno pesem, potem pa ... No ja. Vseeno boljše kot lani. Da se popravi okus. Hvala, Valentina. Čeprav bom lanski kiks težko pozabil. 03. Makedonija – Esma & Lozano: Pred Da Se Razdeni Esma Redžepova, točno tako. Slavna Esma, ki uživa v petju, ki daje v petje svojo dušo. In gre za prvo pesem na Eurosongu nasploh, ki ima besedilo tudi v romščini.

Eno ni isto

Seveda. Ko Jezus moli k svojemu Očetu, naj bomo vsi eno , prosi za ljubezen med nami. Ljubezen, ki se začne, ko se srečamo, ko ustvarimo skupnost. A če se zavedamo sveta in ljudi okoli sebe, potem vemo, da je vsaka skupnost, pa naj bo to moj dom, družina, župnija, delovni prostor ali samo bežno srečanje z neznancem, prostor srečanja dveh različnosti. Kot dva koščka sestavljanke, vsak svoje oblike. Kaj se zgodi, ko se srečata dva različna koščka sestavljanke? Dokler poskušata drug drugega preoblikovati, dokler poskušata drug drugega spremeniti tako, da bi postala enaka , se drug od drugega odbijata. Če pa se želita sestaviti, potem razlik med sabo ne poskušata uničiti, ampak se jih zavedati, jih spoštovati ter poiskati, kje se v njih dopolnjujeta: kako lahko prednosti enega pomagajo slabostim drugega in obratno. In tako postajata eno . Nič drugače ni, ko se srečujemo z razlikami med ljudmi. Postajati eno z njimi ne pomeni postajati isto ali enako, spreminjati se v eno samo gmoto,

Eurosong! (2013): Prvi polfinale

Eurosong je pred vrati! Tudi letos gledam nanj z velikim pričakovanjem in žarom v očeh. Že komaj čakam, da se bo začelo. In da bi malce tega mojega navdušenja delil z vami, sem vam tudi letos pripravil nekaj komentarjev na pesmi, ki jih bomo poslušali skozi tri mrzle švedske večere. Loreen je namreč z Euphorio lani poskrbela, da bomo letos pesmi Eurosonga poslušali iz dvorane v Malmöju. In letos je Evropa nabrala šopek 38 pesmi, ki nas bodo skušale prepričati, da so najboljše. Sprehodimo se najprej skozi prvi polfinale, ki bo na sporedu v torek, 14. maja, in v katerem bomo slišali tudi Hannah, ki bo pela s slovensko zastavo ob rami. 01. Avstrija – Natália Kelly: Shine Letošnji Eurosong bo odprla simpatična pesem šele dvajsetletne Natalie. Avstrija se že nasploh vrsto let odloča za močne vokale s prepričljivimi baladami. Letošnja je ena boljših, ki si nedvomno zasluži finale. Sploh ena boljših pesmi letošnjega tekmovanja. Prepriča nas suverenost in hkrati preprostost, spevno

Kako priti do miru?

Ob koncu napornega dneva, polnega živžava in hitenja od tega do onega opravila si ponavadi zaželim nekaj miru. Miru, tišine, odmaknjenosti od vsega, kar se mi je ali sem si sam naložil na svoja pleča. A ko potihnejo vse stvari okoli mene, se začne oglašati vse, kar se je tistega dne nabralo v srcu. Začnem razmišljati o mnogih problemih, ki so se tja naselili, o težavnih odnosih in težkih besedah, ki sem jih izrekel, o nesrečah ljudi, s katerimi sem se pogovarjal in o teži naslednjega dne, ki šele prihaja. In čeprav je vse okoli mene mirno in tiho, v meni butajo valovi. To ni mir, ki si ga želim. Tudi ni mir, ki si ga želi toliko ljudi, ki mora jemati pomirjevala, da preživijo težke dneve in noči. To ni mir, ker si miru ne morem ustvariti samo s tem, da sem nekje daleč stran od vsega. Kajti kamorkoli že grem, svoje sence vedno nosim s seboj. Mir se namreč ne začne zunaj, temveč znotraj mene. In sicer šele tedaj, ko stopim v prostor, kjer se počutim varno in sprejeto, pa čeprav pol