Besede za srce

Veliki četrtek Velika noč se začne pri mizi, pri naši domači mizi. Tam se na večer zberemo vsi iz naše družine. Vemo, kam se usesti, vsak od nas ima svoj prostor pri mizi, vsak svoj krožnik, vsak svoj pribor in kozarec. Lačni smo. Prišli smo iz sveta, vsak izmučen od svojih bojev, vsak izropan svojega bogastva. Lačen. Reven. Sam. Starejši kot smo, bolj kot smo lačni, bolj razumemo, da smisel naše mize ni v krompirju in pečenki in špinači. Vsak bi jo lahko pojedel v svojem kotu hiše. Mizo potrebujemo, ker potrebujemo skupnost , ker potrebujemo drug drugega. Ljubezni smo lačni, ne kruha. Zato potrebujemo mizo: ker moramo vedeti, da smo njen nepogrešljivi del. Da nas čaka stol, na katerega se ne bo usedel nihče drug razen nas. Da nekomu pripadamo. Da nas nekdo pogreša. Ker potrebujemo ljubezen, potrebujemo pozornost, potrebujemo občutek, da smo slišani in da smo sprejeti. Da smo ljubljeni takšni, kakršni smo . Samo to nas lahko nahrani. Zato se velika noč začne pri mizi. Ta miza...

» Radi bi videli Jezusa .« (Jn 12,21) Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21). Kajti vsi ti ljudje, vsi ljudje, ki trkajo na naša vrata, eni bolj pogosto, drugi manj, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji me ga pokazat v svojo cerkev, na križ ali na kruh. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti On na križu. Bodi ti On v kruhu.« Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah,...

Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen , ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni . Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem ...

V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje . Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste. Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve. Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne mor...