Preraščati sebičnost


»Radi bi videli Jezusa.« (Jn 12,21)

Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: »Radi bi videli Jezusa!« (Jn 12,21).

Kajti vsi ti ljudje, vsi ljudje, ki trkajo na naša vrata, eni bolj pogosto, drugi manj, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji me ga pokazat v svojo cerkev, na križ ali na kruh. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti On na križu. Bodi ti On v kruhu.«

Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah. Radi bi videli drugačnost, radi bi videli nekoga, ki bo nastavil obe lici, nekoga, ki sprejemal, nekoga, ki bo svoje sovražnike uničil tako, da jih bo imel rad.

Jezusov odgovor na to vprašanje je odgovor semena, ki pade v zemljo.

V tem odgovoru se skriva bistvo velike noči: odvreči v lačno, vprašujočo zemljo naših ljudi seme, da bo umrlo. To je naša velika noč: prerasti sebičnost. Narediti nekaj zanje. Dati tem ljudem nekaj, kar za nas ne bo imelo nikakršne koristi, še več, kar nam bo morda v škodo. Torej bolj čas kot drobiž. Bolj to, kar potrebuje, kot to, kar si želi. S takimi majhnimi semeni, z brezplačnostjo, z napori, z majhnimi izstopi iz lastnega udobja, s svojim kakršnimkoli drobnim prispevkom za drugega, da bi drugi živel, da bi živela skupnost, tako se odpira življenju. Ker je Jezus jasen: kdor noče umreti, noče živeti.

Nad tem, kako seme raste, nimamo moči, niti ne nad tem, kakšno pot bo ubralo življenje. Toda mi mu moramo narediti prostor – tako da naredimo prostor za skupnost. Kajti samo skupnost je prostor velike noči. Zunaj nje je ne bomo našli.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več