Besede za srce

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje .  To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha . Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota . Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto.  Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh ...

Poljsko-britanski sociolog Zygmunt Bauman je leta 2017 napisal knjigo s pomenljivim naslovom »Tekoča generacija«. V njej razlaga svojo teorijo, da se je naša družba iz »trdne moderne«, ki so jo označevale stabilne institucije, trajna delovna mesta in močne skupnosti, premaknila v »tekočo moderno«. V tej novi realnosti so vsaka oblika, vez ali struktura podvržene hitrim spremembam. Tudi ljudje in njihovi odnosi.  Tekoča ljubezen  Lahko bi torej rekli, da dandanes živimo v popolnoma nepredvidljivem svetu, ki je kakor čoln Jezusovih učencev na odprtem morju: »Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter.« (Mt 14,24) Odnosi v tekoči generaciji so namreč podvrženi potrošniški logiki. Povezave med ljudmi so površinske in hitro zamenljive, posamezniki pa se bojijo trajnih zvez, ki omejujejo njihovo svobodo. Namesto globine sodobni človek išče kvantiteto izkušenj. Uspeh v ljubezenskem življenju se ne meri več po stabilnosti partnerstva, temveč po številu doživetij in privl...

Prva sled evharistije v evangelijih je obrok na samotnem kraju : skupnost, kjer je samota, nekaj, kar nasiti, na kraju, kjer ni ničesar. Kar si je dobro zapomniti. Kajti ravno tako je mogoče razumeti evharistijo sredi našega pogosto osamljenega življenja, kot postanek sredi praznine in samote, ki nasiti.  Prvoobhajancem rad rečem, da je to kakor družinska miza, najpomembnejši predmet naše hiše. Ker ni samo prostor hranjenja, temveč tudi – in predvsem – prostor srečanja . Ko smo zbrani okoli nje, vsi, ki smo si vzeli čas in poskrbeli za primeren prostor za to, pravzaprav razumemo, da naš obrok hrane ni toliko pomemben za nas, kolikor je pomemben za drugega . Tam, za mizo, smo zato, ker nas drugi potrebuje. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16)  Kajti, kot pravi pesnik, »n ekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine. / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / svoje drzne ptice sanj, / svoje p...

Ob srečanju z enim od ljubljanskih župnikov je beseda nanesla na skoraj čudežni porast števila katehumenov v njegovi župniji. Lani jih je bilo 40, letos jih bo verjetno 80. Od kod tak fenomen? Takole je rekel, da je stanje v Ljubljani na duhovnem nivoju preprosto že tako nevzdržno, da ljudje s tako praznino smisla v sebi preprosto ne morejo več živeti, da hlepijo po razlogih in odgovorih, da brskajo in se trudijo, da bi v tem našem izpraznjenem prostoru prišli do nečesa trdnega, da bi v svetu mrtvega našli živo. »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere.« (Mt 13,45)  Zakaj je v naši izpraznjeni družbi, kjer ni ničesar globokega, ničesar vrednega, ničesar svetega, tako veliko takih »trgovcev«, ni težko razumeti. Vendar je treba podčrtati dejstvo, da so ti ljudje morali opraviti nek zelo pomemben proces, da so prišli do takih spoznanj, morali so samemu sebi priznati, da rešitve, ki jih na krizo smisla ponuja sodobni svet, niso ustrezne, da jih ne zadovoljijo.  ...

Prav lahko bi na priliko o sejalcu pogledali kakor na tragično zgodbo, v kateri se zdi glede na muhavost ljudi trud sejalca povsem nesmiseln. Lahko bi jo brali tudi kot vrsto svaril, češ, poglejte koliko nevarnosti preži na vernega človeka, kako težko je Božjemu semenu pasti na plodna tla. Vseeno pa mislim, da želi ta prilika bolj poudariti vztrajnost in zvestobo Sejalca, ki seje vedno in povsod, tudi tja, kamor se ne splača sejati. Ki verjame tudi v koga, nad katerim smo že vsi ljudje obupali.  Kajti resnica je, da Sejalec, Bog, vedno seje v zavesti, da vse seme pač ne bo obrodilo. Da tudi ni v tem njegov cilj, da vse obrodi, saj pač vedno ne more. Včasih zrnje pade ob pot, včasih na kamnita tla, včasih med trnje. Toda on seje, radodarno in požrtvovalno izgublja svoje seme, ker ve nekaj, česar ne ve vsak, ki se bo v občudovanju nekoč zazrl na zlato pšenično polje. Namreč to, da žito, ki vendarle požene, zrase iz mnogih semen, tudi iz tistih, ki niso zrasla nikoli, iz tistih semen,...

» Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. « (Mt 10,37)  Imeti rad Boga nad vsem drugim, imeti odnos do Njega na prvem mestu, pred vsem ostalim, seveda ne pomeni, da drugih oseb ne bi smeli imeti radi ali da bi jih morali imeti radi kaj manj kot Boga, ali pa, kot bi lahko kdo pomislil, da je treba med tema dvema odnosoma izbirati, sploh ne. Odnos z Bogom in bližnjimi se seveda ne izključuje. »Imeti Boga rajši« vendar pomeni razumeti, da se prava ljubezen do teh naših oblikuje ravno tedaj, ko obstajajo nekatere stvari, ki pa so nad našimi najbližjimi odnosi, svete stvari, ki jih ne prodamo za nič na svetu, stvari, za katere ne moremo popuščati nikomur, niti svojim najdražjim.  Imeti Boga rajši od nekega človeka – tudi sebe – temu rečemo vzgoja . In temu rečemo tudi ljubezen . Ko torej postavimo nekatere stvari nad svoja čustva, nad svoje koristi, nad svoje ugodje. Ko nekaj delamo zato, ker je to dobro...

Vsi, ki so slišali o dogodkih Janezovega rojstva, so si to vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Razumeli so pač, da je to čudež, da je to dar , ki ga lahko ne bi bilo. In prepoznavati to glede naše domovine, katere čudežnega rojstva se spominjamo danes, je pomembno in hvalevredno. Zavedati se je, se spominjati dogodkov njenega nastanka, jo občudovati, se zahvaljevati zanjo. To je trenutek dneva državnosti. Videti in opaziti lepoto dežele, zajokati ob ganjenosti, da imamo svoj dom, svoje mesto pod soncem.  Vendar pa je samo to premalo. Tudi evangelist to ve. Domovina ni trenutek enega dne v letu ali začetna točka 35-letne zgodovine, kakor je rojstvo nekega otroka šele začetek tega, čemur rečemo človek, nekaj, kar je še treba ustvariti, nekaj, kar je treba vzgojiti . Zato po teh čudežnih dogodkih doda par besed o njegovem nadaljnjem življenju, povsem navadnem, povsem običajnem življenju, in pove, da je ta čudežni »otrok r...

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Foto: Robert Zabukovec » Oznanjajte: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo. ‹« (Lk 10,9)  Tako je Kristus naročil svojim učencem. Ne na skrito, temveč očitno, tako da bodo vsi slišali, vsi vedeli, oznanjajte. In posebno takrat, kadar so časi težki, je to treba ponavljati naglas in velikokrat, treba je namreč razumeti, da je to res, da je namreč Bog res blizu, da znotraj naših življenj in naših skupnosti postavlja Božje kraljestvo. Nekaj svetega in svetlega , nekaj večjega od vsega našega pritlehnega, grešnega, trpečega, težkega.  Ne občutite tega, ko pridete v Idrijo, ko vas že na vratih, pri Likarci pozdravi Sveti Anton s Kalvarijo, da v tem življenju dejansko je tudi nekaj več ? Nekaj, kar to naše trenutno stanje presega, da je nekaj, kar iz njega – čeprav se zdi kakor mrtvo – trenutno rase?  260 let že stoji Kalvarija nad mestom. 260 let je tega, kar se je nekim preprostim ljudem, ki so živeli in delali v Idriji, zdelo pomembno, da sebi in drugim postavijo tihega Prič...

Klic Boga je vedno, kakor za cestninarja Mateja, tudi za nas, nekaj abrahamovskega . Spomnimo se, Abraham je sicer živel v deželi velikega udobja in izobilja. Imel pa je velik problem. Njegovo življenje je bilo nerodovitno. Njegova žena ni mogla imeti otrok. Tudi njegov brat je umrl. Bil je, tako rečeno, sredi bogastva, toda v deželi smrti . In prav lahko rečemo, da je bilo podobno z mitničarjem Matejem, tudi on je bil bogat človek, ki mu ničesar ni manjkalo. A čeprav ne vemo, ali je tudi njemu kdo umrl, je mogoče slutiti, da je v sebi čutil nekakšno praznino. Zakaj bi se sicer bogataš odpovedal svojemu lagodnemu življenju in šel v neznano?  Vstajenje  Jezus ga je »zagledal,« preberemo, »moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: ›Hôdi za menoj!‹« Klic Boga se vedno zgodi v sredi za nas smrtne situacije . On nas »vidi«, kje smo, da smo izgubljeni, da živimo v slogu, ki ne pelje v pravo smer, ki nas uničuje, in takrat pokliče . Kakor Mateju, katerega evange...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53)  Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije , torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti . Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti , kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite.  Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej . Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas...

Če ste že kdaj potovali v južnejše kraje od naših, ste gotovo ugotovili, kako nekaj velikega in dragocenega je za ljudi teh krajev gost . Malodane kakor boga te sprejmejo. Prav nerodno mi je bilo, ko sem bil nekoč na obisku v Srbiji. Na poti sem bil z druščino, pa so nas v neki družini sprejeli in nam poleg večerje ponudili tudi prenočišče, saj je bila za nami že dolga pot. In to ne tako, da bi mi spali na kavču, nikakor, oče in mati tiste družine sta vztrajala, da bomo spali v sinovi postelji, medtem ko se bo on umaknil in noč preživel na kavču.  Človek kot prostor  In to je tako zelo krščansko, ker je tako zelo Božje. »B og je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, « (Jn 3,16) beremo danes. Kar je stavek, ki konkretno premakne naše dojemanje Boga, predvsem pa človeka. Vsakega človeka. Bog je torej nekdo, ki ljubi; ljubi pa nekdo, ki spusti človeka k svoji mizi, nekdo, ki mu da prost...

Tik pred veliko nočjo, torej pred dnevi njegovega trpljenja in vstajenja, Kristus izreče stavek: »Oče, prišla je ura: poveličaj svojega Sina.« (Jn 17,1) Pomemben stavek. Kakor bi rekel: »Pripravljen sem. Naredil bom, kar hočeš.« Pove nam namreč, da je Kristus v veliko noč vstopil povsem zavestno , da ga ta stvar ni presenetila in da tudi ni bil vanjo prisiljen, da je vse skupaj sprejel, odločno, odraslo, kot mož.  Bodi pripravljen!  Ta stavek uporabljajo tudi skavti. Na pozdrav: »Bodi pripravljen!« odgovorijo z: »Vedno pripravljen!« Kajti pripravljenost je (ne samo za skavte, za vse) pomembna vrlina. Pomeni, da stvari, ki se mi zgodijo, situacije, v katerih se znajdem, osebe, ki jih srečam, ne jemljem kot slučaj ali kot presenečenje ali kot Božje štrafanje, temveč kot klic , kam naj naredim naslednji korak. In prav sprejeti svojo situacijo kot svoje poslanstvo , to je, o čemer govorimo pri Jezusovi drži. Odločni, aktivni drži glede spopadanja z življenjem.  Življenje je n...

  Dogodek vnebohoda se na prvi pogled zdi kakor odhod Kristusa, a je v bistvu ravno obratno: gre za trenutek odhoda od doma njegovih učencev. Jezus jih v bistvu ne zapusti – »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) – ampak jih pošlje od doma – »Pojdite!« – da bi samostojno zaživeli v stilu njegovega življenja, po evangeljsko torej, vendar vseeno po svoje , na svoj lasten način.  Ptički brez gnezda  Gre za dejanje odgovornega vzgojitelja, ki ve, kdaj je čas, da se umakne, beri: ko svoje varovance pošlje od doma in jim s tem pomaga (morda jih celo prisili), da postanejo odrasli ljudje, ljudje odrasle vere : »Pojdite torej in poučujte vse narode … krščujte jih … učite jih.« (Mt 28,19-20) Da torej delajo in se odločajo sami , in sicer v pomembni zavesti, da jim vzgojitelj popolnoma zaupa. Ker ve, da zmorejo .  Dandanes imamo s tem nemalo težav. »Starši danes težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost č...

Si to res ti? / Ali je vse samo še / čet dži-pi-ti? Tale kratka pesem neznanega avtorja, ki sem jo pred nekaj dnevi zasledil na družbenih omrežjih, zarisuje precej trpko podobo naše resničnosti. Kajti pri tem orodju umetne inteligence ne gre samo za to, da bi to (p)ostalo priročen pomočnik pri opravljanju rutinskih vsakodnevnih nalog, ki so nam po nepotrebnem jemale čas, nikakor, kolikor vidimo, je umetna inteligenca (UI) zagotovo postala nekaj, kar misli namesto nas , saj z lahkoto in precej hitreje opravi s stvarmi, ki so nekoč zahtevale naš umski napor. V nekaterih primerih je komu postala tudi prijatelj, ki ga v realnem svetu nima.  Kako nas UI spreminja  Zato se je povsem na mestu vprašati, ali ni UI ob tako pomembni vlogi v človekovem življenju že začela spreminjati moralne krajine, ali niso naše odločitve in vrednote že vsaj nekoliko spremenjene tudi na podlagi tega, kar proizvede ta mogočna mašina. Kajti sposobnost naprav, da proizvedejo pomensko povsem ustrezna besed...

Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa.  Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po ...

» Glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Hitro sta zapustili grob .« (Mt 28,2.8)  Danes se v grobu, na kraju mrtvih, nekaj premika. To je velika novica! Pa ne mislim na jutro, ki se počasi rojeva sredi teme, niti na kamne, ki se valijo izpred grobov, ne mislim na zemljo, ki se trese od angelovih korakov po njej. Mislim na toliko in toliko ljudi, ki se jim je v strahu in veselju to jutro nekaj zganilo v prsih. Dve Mariji, Peter, učenec, ki ga je Jezus ljubil – ta je podoba vsakega od nas – v njih se je zgodil tisti »močan potres«, v njih se je nekaj premaknilo , nekaj oživelo , nekaj prav tistega, kar se je zdelo trdno in gotovo. In hladno in mrtvo. Angel, ki ga je poslal Bog, da odvali skalo in iz groba pokliče dotlej mrtvega človeka.  To premikanje v naših prsih, včasih nadležno, včasih olajševalno, to je naša velika noč . Ta nezadržna sila življenja, ki to jutro brbota v nas, s katero nas Bog vznemirja, nas straši in hkrati veseli, je vstali ...

Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija , kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti …   Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih , naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija , ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first , sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč , če ne služijo našim načrtom.  A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gosp...

Če se boste sprehodili po razstavi križevega pota Marka Jermana v kripti pod mestnim trgom v Idriji, boste opazili neverjetno stvar, ki jo mogoče vsega vajeno oko zlahka prezre. Kakšna milina sredi vsega krutega sovraštva … Kakšna lepota sredi tako velikega trpljenja. To je tudi tisto, kar želi v nas zbuditi poročilo o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ostati lep človek sredi sovraštva, ostati odločen sredi strahu, ostati zaupljiv v noči vere, to je tisto, kar nam je ponudil Bog v noči človeštva preko Kristusa. Bog je prisoten v tem grdem in groznem dogajanju! Najprej v Kristusu, ki tudi danes s podobnim križem hodi po podobnem svetu. Potem pa tudi v ljudeh, ki so bili tistega groznega dne v Jeruzalemu vseeno sposobni nečesa dobrega. Peter, ki se je zjokal. Mož iz Cirene. Stotnik in stražniki. Marija Magdalena in ona druga Marija. Jožef iz Arimateje.  Malo jih je, pa vendar. Nekaj tistih, ki so kljub vsemu še sposobni verjeti v dobro in lepo in sveto in pošteno, je znamen...

» Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel. « (Jn 11,25)  V tem pomembnem stavku je vse, kar moramo vedeti. Da je namreč naše življenje še vse kaj več kot samo fizično prebivanje, da je življenje v tem, kdo smo, če smo v nekem trenutku res to, kar smo, kaj se z nami dogaja, kaj počnemo in ali je smiselno, kar počnemo. To nam daje razumeti, da je torej naše Življenje res On, ko ga ta vodi in usmerja. In da je torej naša smrt pravzaprav samo v tem, da nismo ob njem, da ne hodimo za njim. Da je Kristus tisto, kar daje našemu življenju največjo možno kakovost .  Zato zgodba o obujenju Lazarja od mrtvih pravzaprav ni zgodba o vstajenju. Je zgodba o spreobrnjenju , kar je v bistvu naše vstajenje: ker je to odgovor na klic ljubezni , ki nas vabi iz naših grobov, iz naših smrti – sovraštva, zamer, užaljenosti, obupa, trme v svoj prav. V tej zgodbi namreč veliko ljudi »vstane«, Marija, ki je v obupu najprej obsedela doma, Marta, ki se je pustila pregovoriti, naj odmak...

» Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. « (Mt 1,20)  Jožef je postavljen pred težko dilemo svojega življenja. Reagira pa mirno in preudarno. Ne dela na hitro in na silo, temveč si vzame čas za razmislek. Za premislek, komu želi v svojem življenju slediti. In on se odloči, da bo kljub vsemu tveganju in posledicam, ki jih ta njegova odločitev, da obdrži Marijo pri sebi, prinaša, poslušal angela. »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Mt 1,24)  V čem je namreč njegova dilema? Koga poslušati. Komu verjeti. Kako dobro porabiti svoje življenje. Na koga opreti svoje življenje. Za to gre. Za vprašanje, kdo je gospodar mojega življenja .  Poslušati angela v tem primeru ne pomeni nič drugega kakor slediti Bogu v svojem srcu. Imeti enega samega gospodarja, Boga in nikogar drugega. Kajti Jožefovo premišljevanje o Marijinem zagonetnem primeru, kakor pravi evangelist, je bilo ...

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...

Dandanašnja usmerjenost vase, individualizem našega sveta nas je prepričal, da skozi življenje zmoremo sami . Da drugega za svoje življenje pravzaprav ne potrebujemo. Še več, da so ljudje okrog nas kvečjemu ovira ali pa konkurenca našemu uspehu. Da pa ni večje laži od tega, nam dokazuje že tej naši odločitvi soroden pojav, namreč to, da je prav v našem času tudi največ osamljenosti do zdaj. Ljudje preprosto čutimo svoje življenje kot nezadostno našim željam in potrebam. Slog našega življenja nas ne odžeja! Da je stvar še hujša, menimo, da lahko tudi to svojo težavo rešimo sami, s svojimi rešitvami. In smo sredi začaranega kroga, iz katerega ni izhoda.  V takšnem življenju je živela tudi neka žena iz Samarije, o kateri spregovori evangelij. Njeno stanje povedno opisuje že to, da je vodo k vodnjaku hodila zajemat opoldne , ko je vedela, da tam zaradi vročine ne bo nikogar, se pravi, da se je odnosom izogibala, ter to, kar ji je povedal Jezus, da namreč to, kar počne, njenega življenj...

Kako znano je vse to hudičevo prigovarjanje, ki ga Jezus izkuša na svoji koži sredi puščave, vedno, vedno je neka druga možnost . Prekletstvo svobode ali nujnost alternative? Saj bi rekli, da je to nekaj slabega, nekakšen nebodigatreba našega obstajanja, da bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba odločati, toda – ali ni ljubezen res ljubezen šele tedaj, ko se v množici možnosti odločimo za točno določeno stvar? Ali ni ljubezen iskrena odločitev, da nekaj hočemo storiti, čeprav bi lahko naredili povsem nekaj drugega?  Bližnjice so napačni odgovor  In tako kakor pred Jezusa tudi pred nas prihajajo vsi mogoči glasovi, kakor da stojimo sredi tržnice je to življenje, zamislite si samo vse glasove, ki dnevno butajo ob nas in naše srce, in čutimo želje in hrepenenja od znotraj ter od zunaj slišimo glasove, vabila, ki želijo ta hrepenenja unovčiti . In je težko, če ne vemo natančno, kaj si želimo (kupiti), se pravi, kaj je dobro in kaj slabo.  Vtem se zgodi skušnjava . Na naša ...

Pepel, ki si ga na začetku posta potresemo na glavo, je zgovorna, pomembna gesta, spominja nas, da smo iz zemlje (Ps 103,14): iz zemlje, kar pomeni »minljivi«, iz zemlje, kar pomeni »rodovitni«. Kajti naša minljivost ima nek smisel , to je treba dojeti na začetku postnega časa, nek velik, morda nerazumljiv, a vendar nenadomestljiv razlog, in nas s tem spodbuja, naj kratek čas, ki ga imamo na voljo, porabimo za nekaj dobrega, plemenitega, velikega, za to, da se bo na svetu in v zgodovinskem spominu poznalo , da smo živeli. Iz nas lahko klije novo življenje , ko mu pustimo rasti, ko sledimo klicu Boga, ki nas je poklical v življenje – in nas kliče še vedno, vsak dan, vsakič k novemu koraku, s katerim lahko spremenimo stvari.  Najprej tako, da jih spremenimo v sebi .  Spreobrnjenje  Zato je danes na mestu vprašanje, za kaj sploh živimo, to je pogoj, da lahko sploh kaj spremenimo. Za kaj se torej trudimo, za kaj porabljamo svoj čas, priložnost imamo, da tudi čisto statističn...

» Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo .« (Mt 5,20)  Če nekaj smemo početi, to še ne pomeni, da je to nujno tudi nekaj dobrega . In če je nekaj dovoljeno , se pravi legalno, še ne pomeni, da je to tudi prav . Zato so časi pravnega formalizma, v katerem živimo, tako zelo nevarni. Ker ne preprečujejo zla in ne spodbujajo dobrega.  Zloraba zapovedi  Nekaj podobnega je bilo tudi ravnanje »farizejev in pismoukov«, s katerimi ima Jezus vedno tako velike težave. To so namreč bili ljudje, ki so se do pičice natančno držali Božjih zapovedi, tako zelo, da so tudi Jezusa obsojali, če je na primer ozdravljal na sobotni dan, češ da s tem prelamlja postavo, kar je bilo čisto pravno gledano res. Vendar so to zapoved Izraelci prejeli zato, da bi razumeli, da je sobotni počitek nekaj sveto pomembnega, ne pa zato, da bi jim zapoved prepovedala delati nekaj dobrega. Toda ravno ta primer kaže, kako se lahko postavo, zapovedi,...

Evangelij o Jezusovih učencih, ki so sol in luč sveta, od nas zahteva, naj nekoliko pretehtamo svojo identiteto. Kajti Jezus v njem izreče nekaj, kar nas preprosto mora prepričati, da je za svet biti Jezusov učenec nekaj ključnega. »Bodite moji učenci,« pravi Jezus, »kajti to je za svet enako pomembno, kot imeti sol v juhi ali imeti luč v temi.« Zelo pomembno, torej. Zato je pomembno vedeti, kaj pomeni biti Jezusov učenec, se pravi, kaj pomeni biti sol in kaj pomeni biti luč sveta.  Anonimnost ali izstopanje?  Najprej razčistimo: ne gre nujno za to, da se njegove učence opazi . Glede na to, kako Jezus razloži ti dve podobi, bi lahko rekli, da to pomeni preprosto biti prisoten v tem svetu, neobremenjujoč se s tem, ali si naredil kaj opaznega ali ne, ker je to, da slediš Jezusu in živiš tako, kot uči, preprosto nekaj, kar se pozna samo od sebe. Da samo s svojo prisotnostjo v svetu pustiš neko sled , neko spremembo, pa četudi gre za zelo majhno spremembo.  To pa je nekaj pov...

Morda je presenetljivo, kaj želi Bog v teh naših pretečih časih negotovosti in kazanja mišic od nas : »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Presenetljivo, ker smo namreč prepričani, da je to stvar, ki jo Bog želi od drugih ljudi, se pravi od tistih, na katere sami kažemo s prstom kot odgovorne za stanje našega sveta. Toda za stanje našega sveta smo odgovorni vsi, ki živimo v njem. Vsi smo na istem čolnu. In čeprav ta »spreobrnite se« odmeva v srcih vseh ljudi, to verjamem, bi bilo vseeno najbolj napačno, da bi ga zavestno preslišali tisti, ki ga imamo priložnost slišati tudi naglas, češ da ni namenjen nam.  Toda to Jezus danes govori nam. Morda najprej nam. In kaj želi od nas?  »Spreobrnite se« pravzaprav ni nič drugega kakor klic k drugačnosti , k drugačnosti, ki edina še lahko drži stvari v ravnovesju, da ne bi podivjale. Da bi bolje razumeli, kaj to pomeni, Jezus dvema učencema to prevede v še nekoliko bolj konkreten jezik: »Hodíta za meno...

»Ta je tisti. Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim« (Jn 1,30.32) To je bolj pomembna izjava Janeza Krstnika, kot si na prvi pogled mislimo. S tem je namreč povedal, da sam človeka ne presoja na podlagi lastnega vrednotenja, niti mnenja okolice, niti družbenega statusa, niti na podlagi tega, s čimer se mu predstavlja sam, temveč po nasvetu Svetega Duha . In znati to je posebna vrlina, ki ustvarja dobre odnose. Kajti samo v njem s svojimi odnosi ravnamo pravilno . Kajti prav rado se zgodi, da ljudje postanemo zasvojeni z razpoloženjem drugega. Ljudje ob nas pa morajo ohraniti svojo stabilnost, neodvisno od našega razpoloženja, mi pa tudi.  Potreba po duhovnosti  Za to pa je potrebna določena notranja trdnost. Duhovna trdnost, ki se vzpostavi samo z zadostnim časom za molitev in za notranjo uglašenost. Da je Janez zmogel prav videti Jezusa in tudi pravilno obnašati do njega, je moral prebiti veliko ur v tihoti puščave, moral je veliko časa posveti...