Ne moremo sami

»Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) 

Sporočilo današnje Božje besede in tudi praznika, ki ji je namenjen, evharistije, torej, je zelo kratko in zelo neposredno: sami ne moremo živeti. Seveda, brez evharistije, brez »mesa Sina človekovega in njegove krvi« lahko preživimo, fizično, se razume, lahko životarimo, vse to je mogoče tudi brez evharistije, toda brez nje ne moremo resnično živeti, kar pomeni imeti dobro, izpolnjeno, kakovostno, srečno življenje, če želite. 

Ker seveda zares živeti ne pomeni biti v življenju brez preizkušenj in težav, ne pomeni imeti življenje, v katerem ti gre vse kot po maslu. Pomeni pa imeti v sebi nekaj, kar je več od vsega tega, kar te zadene, več od stvari, za katere nas navdušuje svet hipnosti, hitrosti in takojšnjosti, nekaj, kar stvari, ki nam pridejo naproti, premaguje in nam pomaga, da gremo naprej. Točno tisto nekaj, kar premaguje stvari, ki bi nas lahko ustavile na poti, nas uničile, nas razčlovečile. In tega je v našem življenju veliko. Veliko stvari, ki nas lahko premagajo. In sami nimamo moči, da bi jim kljubovali. Potrebujemo pomoč. 

Zato: »Glej, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga,« On »te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji, kjer ni vode; ki ti je tôčil vodo iz kremenaste skale; ki te je v puščavi hranil z mano, ki je tvoji očetje niso poznali.« (5 Mz 8,14-16) 

Ta spomin je sveta evharistija. Seveda ne gre za nekakšen čudežni napoj, ki bi nam dal posebne moči. Ne, bolj gre za silo, ki v nas ne želi popustiti zlu. Ki nas vsakič znova prepriča, da je vredno narediti nekaj drugače. In ta sila, edina dovolj močna sila, ki zmore človeka obuditi od mrtvih, je Bog. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« (Jn 6,56). Za to gre. Mi v sebi potrebujemo Njegovo prisotnost, samo On ima dovolj moči, da se lahko zoperstavi našemu egoizmu in mamljivim ponudbam zla, samo On nas lahko oživi iz našega mrtvega stanja. »Jaz ga bom obúdil.« (Jn 6,54) 

Tudi ima današnji praznik v sebi tudi poziv, naj bomo pri obhajanju evharistije, pri obhajilu redni gostje. Ker v življenju pač ni nevtralne izbire, samo med tem se odločamo, ali bomo služili Bogu ali zlu, nobene vmesne poti ni. Zlo ali Bog. In odločitev za Boga je evharistija. »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni.« (Jn 6,57) 

Ker je v nas takšno življenje, za kakršnega smo se odločili.

(misel na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto A)