Besede za srce

Čeprav verjetno mislimo drugače, življenje ne postane težko, kadar se nam začnejo dogajati težke stvari, ampak takrat, kadar človek izgubi svojo svobodo. Kadar postane služabnik skrbi, ugleda, moči in še česa drugega. Kadar hoče ostati sam. Človekova svoboda se namreč ne konča z mejo, ki mu jo kdo postavi, ampak z dvomom. Z dvomom v ljubezen . Ko namreč kdo začne dvomiti v to, da ga ima kdo rad, postane služabnik neštetih stvari, najbolj pa strahu. Nemočen, kakršen je, gre človek od vrat do vrat in prosi zatočišča in zaščite. Kogarkoli, samo da se ima kam nasloniti. In ko mu nekdo ponudi varnost, pa naj je še tako mizerna, napravi z njim pogodbo, da mu bo služil, če ga bo varoval. In začne s tlako. Navzven se jo vidi kot prizadevanje, da bi pred drugimi ustvaril vtis moči. In ker je to laž, ker je sicer šibek, si človek pomaga z mišicami, dobrim avtom, z mladostnim obrazom, s polnim hladilnikom in računom na banki. Ali pa s pomembnim položajem v družbi ali v Cerkvi. Ali s čim drug...

Včeraj sem hitel v trgovino po pijačo in na drugi strani ceste Via Tritone je sedela stara italijanska beračica in res naglas preklinjala, da je vzbujala pozornost vseh, ki smo bili samo hipni mimobežniki tega trenutka. Zasrbeli so me prsti, vklopil sem že telefon, da bi jo posnel. Še sam ne vem, zakaj. Zakaj sem čutil to velikansko potrebo, da bi jo spravil na splet. Da bi se z menoj smejal še kdo drug? Da bi bil znan? Ali kaj sem hotel? Spraviti to ubogo človeško bitje v areno sodobnega Koloseja, da bi se z njo pozabaval? Da bi pregnal svoj dolgčas, ki v svoji neumnosti nima res več prav nobenih meja? Ustavil me je šele spomin na tisti nedavni grozljivo slavni prenos na Facebooku v Sloveniji ... V bistvu sem imel srečo. Če ravno takrat ne bi spal, bi se prav lahko tudi sam znašel med četrt milijonsko (!) množico gledalcev prenosa prav zaresnega mučenja človeka. Morda bi me potegnila vznemirljivost nečesa prepovedanega ali nečesa novega, škandaloznega, tistega za zastorom skrivno...

Vi ste luč sveta. Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred desetimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral tale stavek. Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej ...