Besede za srce

Ne razumemo vedno prav dobro postnega časa. Res je, da je to pot na goro, kakor ga predstavi današnji evangelij, vendar to lahko razumemo tudi napačno. Večkrat se nam namreč zdi, da je to pot odrekanja, truda, samopremagovanja, se pravi pot spreminjanja v to, kar smo si zadali , da bomo postali, pot v to, kar si želimo. »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Lk 9,33)  Vendar je življenje, kakor pot na goro, pretežko. Vsak, ki je že kdaj bil na gori, pa je zelo dobro izkusil, da tam ni vse tako, kakor si si zamislil, da je tam marsikdaj tako, da moraš prečrtati svoje plane in jih korenito spremeniti. Da se na gori nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« (Lk 9,35)  On je tisti, ki kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati ...

V postu svoje življenje spet postavljamo v red. Ta se namreč mnogokrat skazi, tako veliko je namreč tistega, kar nas raztresa, mnogo stvari nas na življenjski poti zmede in premoti in izgublja. Tako da pozabimo na svoje vrednote in jih zamenjamo za svoje želje . Razumemo? Da torej zamenjamo nekaj, kar nam je svetega in pomembnega in kar utemeljuje naše življenje, nekaj, kar ga dviga nad povprečnost, s tistim, kar se nam kaže kot hitra in poceni rešitev nastalega problema.  Jezusa Duh spravi v puščavo. Na nek način mu tako ustvari problem, ki se mu lahko tudi sicer pripeti v življenju. V 40 dneh samote in pomanjkanja tisto, kar mu je pomembno, sooči s tem, kar si v stiski zaželi . Kajti točno tako se zgodi v časih stiske in problemov, v njih se velikokrat zmedemo, da začnemo misliti, da je, ko si česa zaželimo, to nekaj, kar resnično potrebujemo. Takrat se naše želje zazdijo pomembnejše od naših vrednot. In tako se je zgodilo tudi Jezusu. Želja po kruhu se je rodila iz njegove lakot...

» Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! « (2 Kor 6,2) Prav današnji dan, tako nepriljubljen dan, dan »zapovedane lakote«, dan, ki je tako strašansko drugačen od ostalih prav zato, da se vsaj enkrat toliko zaustavim v svojem avtomatizmu, dan, ko pomislim, ali lahko naredim kaj, kar delam »vsak dan«. Dan, ko zaradi te globoke pozornosti pomislim, zakaj nekaj počnem.  Zato je danes »čas milosti«. Zato je danes »dan rešitve«. Ker večino težkih in hudih stvari naredimo avtomatsko, ne da bi se zavedali, da gre za kaj slabega, ker so to pač stvari, ki se z naše perspektive zdijo čisto v redu, pa čeprav lahko koga ranijo. Danes pa se ob vsaki stvari ustavimo. Ne delamo avtomatsko. Pomislimo, ali kaj smemo delati, pomislimo, ali je prav , da počnemo, kar počnemo. Pomislimo, ali bi bilo bolje kaj narediti drugače. Zato je to tako milosten čas. Pomaga nam ozavestiti, kje smo. In predvsem, kje bi morali biti.  Tako znotraj življenja, ki se nam zdi »čisto v redu«, zasli...

Vsako sveto mašo pričnemo na enak način, s ponižnim priznanjem, da smo grešniki. Z resnico torej, z nedvoumno resničnostjo, ki stvari pravilno definira, ki postavi stvari na pravo mesto, ki poimenuje stvari s pravim imenom: Boga kot Boga, človeka kot človeka, dobro kot dobro in zlo kot zlo. »Učenec ni nad učiteljem.« (Lk 6,40) Zelo velika, pomembna reč je to. Stvari, kakršne so, je namreč potrebno vedno znova in ponovno definirati, da ne bi pozabili ali da ne bi podvomili v resnico, v pravilni ustroj stvari.  Matematiki bi rekli, da je treba postaviti aksiom. In naš aksiom, torej nekaj, o čemer ne smemo in ne moremo debatirati, nekaj, v kar ne smemo podvomiti, je ta naša začetna pozicija pri maši. Torej, da smo grešniki. Nič ponižujočega ni v tem, samo o resnici govorimo, da se zavedamo, da torej ne moremo vsega, da nismo popolni in da nam tega pravzaprav sploh ni treba. Da smo lahko grešniki, ker smo pač ljudje, da je to za nas nekaj normalnega. Ker je biti to, kar nismo, za nas n...