Besede za srce

Kaj je tisto najbolj strašno pri tem prazniku vseh svetih, se sprašujem. Zakaj strašno? Nemalo sogovornikov v preteklih dneh mi je potožilo, da komaj čaka, da minejo ti prvi novembrski dnevi. Da so jim grozni, so rekli. Zakaj je potemtakem Cerkev (in pravzaprav tudi država) v naše življenje vstavila to grozoto? Morda se nas ob njih poloti strah pred vsak dan bolj zajedajočo temo v svetlobo dneva. Morda hlad. Morda vonj po trohnobi. Morda. A mislim, da je za vse pravzaprav kriv zven človeške minljivosti, ki se krepko oglaša v njih. Minljivosti, ki kar ne stopi v jezik našega časa. Ko gledam reklame za kreme proti staranju in čudovito olajšanje pri pralnih praških, sem v to še bolj prepričan. Strah pred smrtjo … naj še kdo reče, da v tem hitenju in grabežljivosti ni strahu pred smrtjo. Če v obzorju nimate še nečesa za njim, potem le hitite, ker se lahko vse skupaj konča prav kmalu. Joj, da se vse konča, to nas vznemirja. In misel na tiste, ki so že doživeli ta »konec«. O, naši rajn...

Ena večjih duhovnikovih skušnjav je, da se pri svojem delu zanaša samo na svoje moči. Da pravzaprav pri svojem delu ne išče dobrega ljudi in slave Boga, ampak svoj ugled in priljubljenost. To, da vam povem lepo pridigo, da mi gre pri delu s skupinami, da mi uspe komu kaj dobrega svetovati, vse to me lahko prevara s tem, da si začnem misliti, kako uspešen sem. Da je vse to iz mene … in da si zaslužim slavo in hvalo. Kako se motim! Delam dobra dela, tako kot farizej, a v njih ni ljubezni. Morda so zato moji padci in neuspehi, ko koga kar ni k skupini ali ko mi gre pri verouku vedno slabše, znamenje, naj neham računati nase in naj v svoje delo povabim Boga. Naj pustim, da On dela po meni … saj je pravzaprav to moje poslanstvo: da kažem nanj, ne pa nase. To pa najbolj naredim, če jih ne opravljam za zahvalo, ampak preprosto zato, ker imam rad človeka. Tudi naša dobra dela in molitve – ali jih ne kdaj opravimo samo zato, da bi nas ljudje videli in nas pohvalili? In če nas n...

Morda me je včeraj malo streslo, da nihče ni prišel k študentski skupini. Bolj bo treba migati ... vstopiti v življenja ljudi. Pravzaprav sem danes premišljeval, zakaj se je sploh treba truditi za vse te skupine. Zakaj vabiti, spodbujati ... Ni ta beseda odkritje Amerike, a zame je dragocena za delo naprej: treba je spominjati, da mora človek poskrbeti za svoje srce. Treba mu je dati možnost. Treba mu je postati nekdo, ki se zanima, kako je z njim. Treba mu je nekoga, ki ga ima rad ... Pa ni to samo služba kaplana. Poglej sočloveka. Ko ga vidiš, te spomni, da ga potrebuješ in on tebe. Ko daš košček srca, pa pridobiš še en dan. Drugače bi lahko vsakdo imel svoj svet. Samo zase. Kako dolgočasno ...

Kar nekaj časa traja, da se avtobus romarjev prebije skozi vse skalnate puščave na Sinajskem polotoku. Le malo življenja je v njih. Kakšna vztrajna palma ali tamariska, ki je s svojimi koreninami ubežala pred peklensko vročino. Težko je verjeti, da je tukaj kaj življenja vrednega. In po vseh ovinkih, ko se oko že navadi značilne rdečine skal in rumenih silhuet peska, se naenkrat pred teboj razprostre naselje palm v skromni dolinici. Da, kraj, kjer je Izrael premagal Amalečane. Po tolikem blodenju v puščavi najdeš kraj zmage. Kraj veselja. Potrditve, da je Gospod s teboj … in da te je hotel privesti na ta kraj, da bi to spoznal. Dolga je naša pot, ko ne čutimo Božje roke v svojem življenju. Ko se nam zdi, da nas Bog ne sliši, da mu je vseeno za trpljenje, ki ga preživljamo. Morda komu kdaj že opešajo roke. In človeku se zdi, da moli zaman. Da zaman vpije z glasom deseterih gobavcev. Pa vendar je naša pot usmerjena mimo smrti v življenje. Mimo puščave, da bi začutili vrednost...

Bi rekel, da sem se kar malo zanemaril, kar zadeva moje internetno pisanje. Morda zato, ker si nisem vzel časa, da bi malce razmišljal o vsem tem, kar se mi te dni dogaja. Človek se dokaj hitro privadi na vsako življenjsko stanje ... in tako sem se tudi jaz. Dnevi tečejo, kot bi bili v tirnice stoletij postavljeni že toliko in toliko let. Pa so se še nedavno sukali po drugih deželah, raziskovali drugačne svetove, čeprav so mislili, da so že v isti deželi ... Joj, kako se človek lahko tako zmoti! Ko misli popolnoma nekaj drugega, pa se mu svet obrne, kot bi ga imel za morca (tukaj se mi je zatipkalo ... :) hotel sem zapisati "norca", pa je m tako blizu n-ja ... pa se mi je zdelo, da je bolje, da pustim; navsezadnje tudi paše, da ga ima za zamorca, kajne?). No, kaj pretresljivega ravno nisem doživel. In tako človek pozabi opazovati tiste majhne dragocenosti, ki so mu vsak dan na novo položene pred prag. Nikar ne pozabi nanje, ti, ki to bereš. Morda je to tista rešitev, ki ti jo...

Po dolgem času spet slišimo besedo o Jezusovem čudežu. Enem izmed mnogih, ki pa nas vendarle lahko spet potegne v pravo smer razmišljanja o človekovem bogastvu. Da, tale Jezusova peripetija nam odkrije še enega od vidikov, ki nam pokaže, kaj je človekovo pravo bogastvo. Najprej življenje. Gobavci so namreč k Jezusu prišli po novo življenje, saj niso bili bolni samo na telesu, ampak tudi na duši. Gobavci so bili namreč izključeni iz družbe. Vsi so se jih na daleč izogibali. Potem pa so bogastvo stvari, ki se nam zgodijo »med potjo« (Lk 17,14). Neopazno. In glejte, prav med potjo se nam zgodi toliko lepot, ki jih morda sprva niti ne opazimo. To so čudeži življenja. Stvari iz Božje roke, ki nam očiščujejo gobe z našega telesa. Ki naše življenje lepšajo in ga delajo bolj vrednega. Kaj je npr. večji čudež od nekoga, ki te objame po težkem dnevu, ko so te vsi obsojali? Ali ni to čudež, da se mati namesto splava odloči za otrokovo življenje? Ali da nas doma pričaka otrok, ki nam steče v naroč...

Ni potrebno veliko pisati o malih stvareh. O malenkostih življenja, o katerih sem že toliko razmišljal in vedno ponavljal mnenje, da so boljše in pomembnejše od velikih stvari. Ker so tako prisrčno zakrite s svetlobo dneva, da jih tako hitro lahko prezreš ... a ko enkrat vstopiš vanje, se znajdeš v neskončno velikem svetu - in to v vsaki od njih. Ena taka mala stvar me je presenetila včeraj ... in mi zvedrila bivanje v Novi Gorici. Nikoli, nikoli ne bi pričakoval, da bi se mi zgodilo kaj takega ... V pisarni, ki je povezana z našo zakristijo sem se zatopil v besedilo, ki mi razlaga, kako naj sprejemam prijave za evropsko novoletno srečanje mladih v Ženevi. Nato pa me preseneti glas župnika, ki me kliče, da me nekdo želi. "Da bi naročili sveto mašo," pomislim in rutinirano odvihram v smer njegovega glasu. In tam na vratih - mala družinica, oče, mati in mala hči, ki navihano steče do mene in mi podari eno od tistih malih stvari tega sveta - majčkeno risbo, ki jo je narisala - z...

Imeti bogastvo! Človekova daljna želja, starejša kot zvezda, ki se je včeraj utrnila z nočnega neba – da bi imel bogastvo, vpliv in oblast. Da bi nekaj pomenil. Da bi ukazoval. Da bi se vse vrtelo tako, kot on želi. Vendar niso vsi bogataši, ki jim je dano vse to, pravega kova. Ne, nekateri prav pregrešno zaostajajo. Danes vam bi rad predstavil pravega bogataša, da ne bi kdo šel v napačno smer, ko smo že slišali o njegovi izkrivljeni podobi. Človek, ki vam ga predstavljam, je prišel do bogastva po dokaj nenavadni poti. Za to bogastvo ni bilo potrebno kako posebno strokovno znanje ali visoka izobrazba. Aha, boste rekli, da je spet eden od tistih, ki jim v življenju vse uspeva. Pa ni bilo tako. Bogastva k tej osebi ni prinesla igralska sreča, bogastva ni prinesel »jackpot« ali sedenje na stolu poleg Jonasa. Niti ta oseba ni imela premožnih staršev. Ne. Tej osebi pravzaprav ni bilo postlano z rožami. Bila je ženska na daljnem vzhodu. Pridno dekle, ki pa je že pred poroko zanosila. Rodila ...