Praznik smrti?

Kaj je tisto najbolj strašno pri tem prazniku vseh svetih, se sprašujem. Zakaj strašno? Nemalo sogovornikov v preteklih dneh mi je potožilo, da komaj čaka, da minejo ti prvi novembrski dnevi. Da so jim grozni, so rekli. Zakaj je potemtakem Cerkev (in pravzaprav tudi država) v naše življenje vstavila to grozoto?

Morda se nas ob njih poloti strah pred vsak dan bolj zajedajočo temo v svetlobo dneva. Morda hlad. Morda vonj po trohnobi. Morda. A mislim, da je za vse pravzaprav kriv zven človeške minljivosti, ki se krepko oglaša v njih. Minljivosti, ki kar ne stopi v jezik našega časa. Ko gledam reklame za kreme proti staranju in čudovito olajšanje pri pralnih praških, sem v to še bolj prepričan. Strah pred smrtjo … naj še kdo reče, da v tem hitenju in grabežljivosti ni strahu pred smrtjo. Če v obzorju nimate še nečesa za njim, potem le hitite, ker se lahko vse skupaj konča prav kmalu.

Joj, da se vse konča, to nas vznemirja. In misel na tiste, ki so že doživeli ta »konec«.

O, naši rajni, ki vas v teh dneh še posebej nosimo v mislih. Mar ste nam v spominu, da nas strašite s smrtjo? Vedno sem verjel, da se vas spominjamo zaradi ljubezni, ki ste nam jo dali in je še vedno tu. Še vedno živa. Zato ne morem nikdar preko tega strašnega »dneva mrtvih«. Preveč obupano zveni, da bi ga sprejel. Res, tudi jaz nočem »dneva mrtvih«. Nočem praznika smrti. In tudi mislim, da ga ne potrebujem.

Če lahko kaj praznujem, potem lahko to, da moji rajni še vedno živijo. Ne samo v mojem srcu. Dejansko živijo. Samo drugače kot so doslej. In da bom potemtakem lahko naprej živel tudi jaz. Živel, ne pa … zmanjkal. Kje bi bil potem smisel vsega, za kar se trudim, za kar se trošijo moje moči in hrepenenja? Kaj bi potem z žrtvijo, upanjem, ljubeznijo?

Pred temi vprašanji mi ostane samo vera, da prava smrt pravzaprav ne obstaja, ker je bila končana tistega velikega petka na križu. Da obstaja le tisti trenutek srečanja z Gospodom, ko bom pustil teh tisoč nepotrebnih skrbi (s krizantemami in svečami vred), vzel vse, kar je res vrednega in v zameno dobil največji čudež Njegove ljubezni – večnost.

Česa se potem pravzaprav bojimo?