Besede za srce

Nastop Slovenije na Eurosongu, še bolj pa odločitev, da bo Slovenija svojega predstavnika na tem največjem in najpopularnejšem glasbenem tekmovanju na svetu izbrala na Emi, je odločitev zdrave pameti. Glede pomembnosti Eurosonga in še bolj pomembnosti naše odločitve, da sodelujemo na njem, sem pisal že maja lani, po še enem (navidez) propadlem projektu našega sodelovanja, kar fušanje Hannah Mancini na odru vendarle sploh ni bilo. Zakaj, si lahko preberete tukaj . Glede pomembnosti Eme pa sploh ni treba izgubljati besed. Interni izbor, pri katerem se trije ljudje zmenijo, kdo bi bil najprimernejši kandidat za nastop na Eurosongu, nikakor ni cenejša varianta. Kjer ni prireditve, resda ni stroškov, ki jih organizacija zahteva, a tudi ni denarja od sponzorjev, od reklam, niti od telefonskega glasovanja. In če vemo, da vsi resničnostni šovi naših komercialnih televizij živijo iz točno teh treh virov (in na koncu iz gotovega dobička teh šovov delijo še bogate nagrade), potem je jasno...

V tvoji zavesti. Tenka rana. Kaplja krvi na njenem robu. Znak, da sem bila.

Ta knjiga je vzdignila obrvi slovenskega naroda. Nihče. Mehmedalija Alić, eden od številnih priseljencev v Sloveniji, eden od izbrisanih, eden od sorodnikov žrtev srebreniškega genocida, eden od prvih, ki so vstopili in se soočili z žrtvami Hude jame. Nekdo in vendar Nihče. Nihče, ker je v njem toliko bolečine, da ni bil obravnavan kot človek. In Nihče, ker čuti toliko in toliko ljudi, ki so še vedno Nihče. Knjiga ni grenka. Je pa grenko spoznanje, ki ti ga knjiga zapusti. O tem, da niti Slovenci nismo tako strašansko človeški, pa čeprav se imamo za takšne. In o tem, da so celo Bosanci ljudje, da čutijo, da so dobri, da so morda bolj ljudje od nas. In da so za nas vendarle velikokrat - Nihče. In o tem, da morda Huda jama ni zadnja jama slovenske smrti, ker so ljudje tistega jaška še vedno za nas Nihče - in da smo zato pravzaprav tudi mi še vedno Nihče. Ker smo zrasli iz njih in smo mrtvi, dokler jim ne damo imena. Dokler ne damo imena vsakemu človeku, ker ga vsakdo ima. Marko ali M...

Da sem lahko napisal te besede, sem moral doživeti nekaj težkega. Moral sem doživeti razočaranje, moral sem doživeti bolečino, ki jo mora doživeti »zaljubljenost«, da postane ljubezen. Moral sem doživeti trenutek, ko sem ugotovil, da so ljudje, s katerimi sem živel, za katere sem se trudil, izrabili moje zaupanje. Sesul se mi je svet. Zato mi je bilo težko pogledati jim v oči, bilo je težko reči, da jim odpuščam, ker bi bil po vsej pravici lahko jezen, žalosten, užaljen ali še kaj. Ampak sredi bolečine me je poklicala ljubezen. Moral sem jim odpustiti, ker sem vedel, da je to pomembno zanje, predvsem pa zame. Kajti narediti nekaj težkega , to je tisto, kar spremeni človeka. To je tudi tisto, kar spreminja vse, ki so okoli njega. Morda tudi ves svet. Ko človek naredi nekaj težkega. Ko se spreobrne. Da, prav ste prebrali. Ko človek naredi nekaj težkega, se spreobrne . Verjetno ne takrat, ko mu je odpuščeno, ampak ko sam odpusti drugemu. Verjetno ne takrat, kadar se kesa nad bolečino,...

Odpri svoja usta samo, če bo tisto, kar hočeš povedati, lepše kot tvoja tišina. (arabski pregovor) * Janez je imel čudovit poklic. Težek, a čudovit poklic: krščevati . Oblivati ljudi z vodo, dobesedno umivati jih, da so se pred njim prikazali lepi, čisti, vredni, dragoceni. Da so njihovi obrazi zažareli v novi svetlobi, lepši, kot so bili pred tem, ko so se umazali. Ko so se umazali sami, ko smo jih umazali ljudje. Umil jih je, da so začeli novo življenje. Novo življenje pred seboj, pred njim in pred Bogom. Umivati ljudi, ki so del mojega življenja – morda je to tisto, kar je poslanstvo kristjana. Umivati jih, da se pokaže njihova izvirna vrednost, lepota in dragocenost. Pred njimi, pred nami samimi. Drugače rečeno: blagoslavljati jih, moliti zanje, umivati jih ran, grehov, krivd, napak, ki so jih storili. » Krščevati z vodo «, da bi se zame in za njih na tem njihovem obrazu pokazal, razodel Kristus . Za to ni potrebno veliko. Ali pač, kakor se vzame. Treba je namreč moliti z naš...

Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje … Odkar se je ta stavek razlegel na svetu po Jezusovem krstu, je vse drugače. Od takrat vem, da nisem kdorkoli, temveč da sem nekdo, ki je ljubljen. In da sem nekdo, ki je ljubljen brezpogojno, nekdo, ki bom ljubljen, četudi bom na samem dnu človeštva, četudi bom nekdo v kotu betlehemske štale, četudi bom nekdo v kotu štale svojega življenja. Ime mi je Ljubljeni . Ljubljeni Marko. In tega ne more izbrisati nihče in nič na tem svetu. Noben dogodek, nobena oseba, nobena nesreča, noben greh. Niti jaz sam. Vedno, vedno bom Ljubljeni. In vi tudi. Tudi vam bo za vedno ime Ljubljeni, Ljubljena. Za Boga smo vredni največ. Za Boga smo najdragocenejši zaklad, kar jih ima. Vedeti to je več kot vse pridige tega sveta. Vedeti to je edina stvar, ki človeka drži pri življenju. Vedeti to je edino, kar človeka spreobrača: da ve, da ga nekdo ljubi, tudi ko tega ni vreden, tudi oz. predvsem takrat, kadar si tega sploh ne zasluži. Najpomembnejše spor...

V začetku je bila Beseda … Beseda je res začetek vsega dobrega, pravega, lepega. Kajti ko med dva človeka vstopi beseda, takrat se začneta pogovarjati. In ko se začneta pogovarjati, takrat se začneta bližati drug drugemu. Naj bosta še tako krčevita nasprotnika, beseda začne pot. Morda dolgo pot, a vendarle pot, na kateri začneta drug drugega spoznavati, upoštevati, kjer začneta drug drugemu dajati priložnost za ljubezen. Ne, ni človeška beseda tista, ki prinaša luč, ki prinaša ljubezen. Naredi pa prostor za ljubezen. Kajti najsi bodo človekove besede lepe in prijazne ali pa grde in žaljive, beseda vedno začne odnos. In odnos je prostor za ljubezen . In ko je enkrat med dvema človekoma pripravljen prostor za ljubezen, ko se začneta pogovarjati, to pomeni, ko začneta drug drugega poslušati in imeti prostor drug za drugega, takrat se zgodi: da Beseda postane meso in se naseli med nami . Kajti takrat ko se dva pogovarjata, z vsako besedo (morda še bolj očitno z grdo besedo) med njim...