Pustiti, da ukazuje srce
Kdorkoli hodi po svetu, mora vedeti, da ga bo zagrnil prah ceste in da ga bo pokrilo deževje. Tako se na človekovih očeh slejkoprej nabere blato. In ko človek stopi v katerokoli hišo že, skupaj s seboj prinaša veliko stvari. Iz sveta, po katerem hodimo, v svoje odnose prinašamo marsikaj. Prinesemo krivde, prinesemo nezaupanje, prinesemo bolečine, ki so nam jih prizadejali, prinesemo razočaranja, jezo, tudi filozofijo izkoriščanja in sebičnosti, brez katere se v svetu ne da preživeti. To blato se uleže na človekove oči, da pred seboj ne vidi več človeka, kakršen je, temveč človeka, kakršen si misli, da je – na podlagi vsega, kar ga je naučil svet. Vidi ga kot blato. Kot podobo tega, kar je v njem pustil svet. Strašna slepota je to. Ker nas oddaljuje drug od drugega. Ni treba iskati krivca, zakaj je tako, kot je. Nikomur ne bo nič pomagalo. Treba je temu človeku narediti prostor. Treba je za tega človeka moliti. Treba mu je izkazovati dobroto, pa čeprav se nam zaradi blata zdi, da