Besede za srce

Pot do Emavsa je dolga. Ne v fizičnem smislu, šestdeset stadijev ni posebno huda razdalja, dobrih enajst kilometrov, toda Emavs je daleč, ker traja dolgo, preden človek naredi dovolj dolgo pot vase , da se nazadnje dotakne nečesa, kar v njem sproži potrebo po tem, da bi se vrnil tja, od koder je ušel. Dolgo traja, da pride pred zid, pred katerim mora pred seboj ugotoviti, da naprej ne gre več – in da je treba nazaj , nazaj tja, kjer je njegovo mesto, v Jeruzalem. Táko pot velikokrat povzroči kak spor, prepir ali pa razočaranje, poraz, pred nas se postavi neka ovira, ki ne pusti, da bi šlo po naše, tudi Kleopi in sodrugu ni šlo tako, kot sta si želela in predstavljala s to zgodbo o Jezusu, pa sta užaljeno zaloputnila z vrati in odšla stran, kolikor daleč sta mogla. Na pot proti Emavsu, dolgo pot odkrivanja resnice in naših odgovorov nanjo, in na kateri vendarle nista sama. Medtem ko sta hodila, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Lk 24,15) Vprašanja Táko u...

Učenci, iz strahu pred ljudmi zaklenjeni v svoje prostore (Jn 20,19), so velikonočna podoba, povsem primerna današnji. Spomni me na tistole povsem resnično zgodbo izpred par tednov, ki jo je Patricija Maličev opisala na svoji strani, o nesrečnem trenutku, ko se ji je na Barju avto vkopal v vlažno in gosto zemljo in vsemu trudu navkljub ni zmogel ven. Za pomoč je prosila mimoidočo družino, starša z otrokoma, a je v tistem, ko je mati brez pomisleka že stopila, da bi pomagala, oče strogo zabrusil, da vsled socialne distance nihče ne sme narediti niti koraka naprej. Zatem so mimo prišli ljudje, ki so vendarle pomagali, kljub zapovedim, kljub strahu, da ni morda gospa morda med okuženimi, brez maske in brez rokavic, ker jih pač niso imeli s seboj, so avto uspešno spravili iz blata, gospo v ganljivi jok. »“Da nikoli ne odrečeš pomoči ljudem”, sem rekla sinu, ne da bi se v vzvratnem ogledalu najina pogleda srečala. “Nikoli.” To so nam vedno govorili doma, in ni pomembno, da gre za druži...

Zadnji meseci druge svetovne vojne; Nemčija, Avstrija, Madžarska. Čeprav se ve, da je vojna že izgubljena, povsod rekrutirajo starce in nepolnoletne mladeniče ter jih po skrajšanih pripravah pošiljajo na bojišča. Med njimi sta sedemnajstletna prijatelja, molznika iz severne Nemčije, pasivni Walter in bolj izobraženi ter zviti Friedrich. Po prisilni rekrutaciji se nad njiju zgrne zlo in brutalnost vojne ter cinizem esesovskih oficirjev. Rothmann z apokaliptičnimi podobami, ki spominjajo na slike Francisca de Goye iz cikla Grozljivosti vojne, pred nami razgrinja vso nečloveškost nacističnega režima in absurdnost vojne. Rothmannova knjiga ni ravno lahko branje, ne samo zato, ker pripoveduje o razpadu človeškosti ob razpadanju tretjega rajha in njegovih utvar ob grozodejstvih, ki so jih delali in trpeli vojaki obeh strani, tudi jezik je zelo zgoščen, menim, da namenoma, saj se tako človek nehote ustavi, gre spet po besedilu nazaj in večkrat prebere ene in iste stavke, stavke grozote, k...

Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1) Nekaj je drugače … Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače , da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretres...

Postavil sem se k mizi v naši prazni cerkvi. Miza, oltar, to je tisto, kar nas združuje vsak dan, Jezus, on, ki ga oltar, miza samo predstavlja, on spravlja skupaj med sabo tako zelo različne ljudi. V njem se srečujemo in skupaj živimo . Brez njega ne bi. Zakaj bi hrepenel po človeku, ki ga ne maram, zakaj bi bil skupaj z njim v istem prostoru, če bi si to sam izbiral? Tako pa se srečujemo in skupaj živimo kljub temu . Kljub vsemu, kar nas ločuje. Zato me praznina cerkve, naše dvorane zadnje večerje, boli. Ne bodimo malenkostni, ta praznina mesta ob meni, da brata, za katerega je pripravljeno mesto na mizi, ni pri večerji, me mora boleti, prav je, da me boli, da ni tako kot ponavadi . Ker moram vedeti, da mi ta brat, ki je tako zelo različen od mene, manjka, če ga ni v mojem življenju. Mora boleti, da ga začnemo pogrešati . Se zavedati, da drug drugega potrebujemo. Ta bolečina je naša ljubezen . Naš napor današnjega dne, tako zelo podoben tistemu, ko smo ob isti mizi z nekom, ...

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi pred župniščem. V njem se pripelje starejši možakar, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se na drugi strani ceste, na enem od oken doma upokojencev ne prikaže gospa, njegova žena, si mislim. Potem se nekaj časa gledata, si mahata in potem spet kreneta vsak v svoje osamljeno življenje, čakajoč na naslednji trenutek, ko se bosta lahko videla. Ko se bosta lahko vsaj videla . Ker moramo ljudje vsak dan začutiti in se prepričati, vsaj videti, če drugega ne, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, ker moramo vsak dan videti, da je ljubezen resnična , preprosto zato, da tega ne bi pozabili . Saj se brez tega prepričanja vendar ne da živeti, posebno v teh čudnih samotnih časih. Ljubezenska zgodba Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti, o ljubezni, ki se ne more dotakniti, se ne more objeti in si niti ne izmenjati besede, ki samo stoji na mestu in tiho, z otožnimi očmi maha proti oknu,...

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je refren irske skupine Dervish » They can't stop the spring « (2007), navdihnjen z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, ki naglas kriči: »Lahko naredite karkoli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Rad si ga pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že mnogo prej. Da namreč življenje zmaga , vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za ceneni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega , kakor je resnično zelenje, ki se te dni prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje , danes, ko topli vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v lj...