Preskoči na glavno vsebino

Dolga pot domov



Pot do Emavsa je dolga. Ne v fizičnem smislu, šestdeset stadijev ni posebno huda razdalja, dobrih enajst kilometrov, toda Emavs je daleč, ker traja dolgo, preden človek naredi dovolj dolgo pot vase, da se nazadnje dotakne nečesa, kar v njem sproži potrebo po tem, da bi se vrnil tja, od koder je ušel. Dolgo traja, da pride pred zid, pred katerim mora pred seboj ugotoviti, da naprej ne gre več – in da je treba nazaj, nazaj tja, kjer je njegovo mesto, v Jeruzalem.

Táko pot velikokrat povzroči kak spor, prepir ali pa razočaranje, poraz, pred nas se postavi neka ovira, ki ne pusti, da bi šlo po naše, tudi Kleopi in sodrugu ni šlo tako, kot sta si želela in predstavljala s to zgodbo o Jezusu, pa sta užaljeno zaloputnila z vrati in odšla stran, kolikor daleč sta mogla. Na pot proti Emavsu, dolgo pot odkrivanja resnice in naših odgovorov nanjo, in na kateri vendarle nista sama. Medtem ko sta hodila, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.« (Lk 24,15)

Vprašanja

Táko užaljeno pot namreč Bog izkoristi za postavljanje vprašanj. Ne za naučene pridigarske trditve, za vprašanja, ker bi trditve sicer postavile še en zid trme. Zato postane Bog vprašanje samo, z njim spremlja človeka na napačni poti. »O kakšnih rečeh se pogovarjata …?« »Kaj neki?« »Mar ni bilo potrebno …?« (Lk 24,17.19.26) »Se ti zdi, da delaš prav?«

Z njimi izzove žolčne trditve, iz njiju bruhata žalost in razočaranje. In tako to pot v sicer napačno smer dela smiselno, da tako vsaka, tudi napačna pot nekam pripelje, in ta ju pripelje do gostilne, v kateri dozorita za pot nazaj. V gostilni, za mizo, tam se nekaj v njima razlomi. Za mizo. Z vprašanji ju je pripeljal do tja, od koder sta užaljena utekla, v skupnost, ki jo potrebujeta, dasiravno je takšna, kakršna je, in do problema, ki sta ga mogla rešiti le tako, da sta nekaj v sebi »razlomila«. Vsaka evharistija, večerja z brati in Bogom, zahteva, da pri njej nekaj razlomimo, nekaj žrtvujemo, da se od nje vrnemo drugačni, da spremenimo pot, ranjeni, a živi. Le tako lahko živimo dalje. Zato se učenca »še tisto uro«, še s kruhom v ustih vrneta nazaj in »najdeta« skupnost, ki sta jo zapustila (Lk 24,33).

Velikonočni glagol

Najti. Kako zelo velikonočni glagol je to! Najti razloge v nesmislu, odgovore v vprašanju, najti pogum, najti, odkriti v človeku brata in z vsem tem samega sebe, to je isto kot spoznati Jezusa za tisto mizo v gostilni, to pomeni živeti veliko noč. Toda do nje je počasen proces, dolgo se je treba spraševati, dolgo hoditi, kar pomeni iskati, vztrajati, dvomiti, pustiti, da nas nekaj vznemirja, da nas nekaj vodi po poti, da potem za neko banalno mizo v oštariji najdemo Vstalega, ki je ponavadi tam, kjer smo ga najmanj pričakovali, in lomi kruh. Naš hleb kruha, ki je hrana skupnosti, ne posameznika.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto A)


Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več