Mali rdeči avto

Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi pred župniščem. V njem se pripelje starejši možakar, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se na drugi strani ceste, na enem od oken doma upokojencev ne prikaže gospa, njegova žena, si mislim. Potem se nekaj časa gledata, si mahata in potem spet kreneta vsak v svoje osamljeno življenje, čakajoč na naslednji trenutek, ko se bosta lahko videla. Ko se bosta lahko vsaj videla. Ker moramo ljudje vsak dan začutiti in se prepričati, vsaj videti, če drugega ne, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, ker moramo vsak dan videti, da je ljubezen resnična, preprosto zato, da tega ne bi pozabili. Saj se brez tega prepričanja vendar ne da živeti, posebno v teh čudnih samotnih časih.

Ljubezenska zgodba

Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti, o ljubezni, ki se ne more dotakniti, se ne more objeti in si niti ne izmenjati besede, ki samo stoji na mestu in tiho, z otožnimi očmi maha proti oknu, je tako podobna tisti, ki smo si jo kristjani želeli napisati v vsak prostor našega bivanja. Da ne bi pozabili. Kajti človeštvo se vsak dan dviga na svojo lastno Kalvarijo, v svoje rane in bolečine, v svoje poraze in razočaranja, na goro svojega trpljenja stopa in oprezuje za križem na njej, ali je v tej grozljivi tišini vendarle kdo tam, ali je samota nekoliko manj prazna, ali je upanje, ali je ljubezen resnična.

Zato križi na naših stenah, zato križi na naših prsih, zato tolikokrat naši prsti zdrsnejo v ime »Očeta in Sina in Svetega Duha« in postavijo sredi svojega življenja znamenje grobega lesa, na katerem nekdo trpi skupaj z menoj. Tiho, ne da bi se me dotaknil, ne da bi me objel, ne da bi mi rekel besedo, ne, samo tam je in me gleda. Kakor nekdo iz rdečega avta, ki ni pozabil name.

Pasijoni med nami

Ta Jezusova tišina je najglasnejša beseda, ki jo je Bog kdaj povedal človeku. Zato vsako leto znova preberemo zgodbo o njegovem trpljenju. O tihem trpljenju, ki se vsak dan dogaja med nami, ne le v bolnišnicah, vsak dan se nekdo pripelje pred naše okno in tam čaka, tiho, z otožnimi očmi, in maha, menda zato, da bi ga opazili. Strah me je te osamitve, skrbi me, da smo se zaradi nje začeli bati ljudi okoli nas, da se jih že bojimo vzeti k sebi, priti k njim, seveda vse v imenu varnosti in zdravja. Morda zato te dni beremo pasijon, da ne bi pozabili, da je Bog za odrešenje človeka izbral pot trpljenja. Zato moramo to Božje in človekovo trpljenje gledati in ga videti, ker nas mora prizadeti. Da ne bi pozabili in da bi spoznali resnično posledico zla, ki mu tudi sami dajemo prostor v svojih dejanjih. To trpljenje moramo gledati zato, ker moramo na koncu reči: »To ni prav, Bog, to ni prav!«

Tako se dogaja naše odrešenje. Tako bo Gospod stopil tudi v naš greh, v naš grob in našo smrt. On. Edini, ki uničuje zlo s tiho ljubeznijo.

(misel ob 6. postni, cvetni nedelji, leto A)