Preskoči na glavno vsebino

Mali rdeči avto


Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi pred župniščem. V njem se pripelje starejši možakar, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se na drugi strani ceste, na enem od oken doma upokojencev ne prikaže gospa, njegova žena, si mislim. Potem se nekaj časa gledata, si mahata in potem spet kreneta vsak v svoje osamljeno življenje, čakajoč na naslednji trenutek, ko se bosta lahko videla. Ko se bosta lahko vsaj videla. Ker moramo ljudje vsak dan začutiti in se prepričati, vsaj videti, če drugega ne, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, ker moramo vsak dan videti, da je ljubezen resnična, preprosto zato, da tega ne bi pozabili. Saj se brez tega prepričanja vendar ne da živeti, posebno v teh čudnih samotnih časih.

Ljubezenska zgodba

Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti, o ljubezni, ki se ne more dotakniti, se ne more objeti in si niti ne izmenjati besede, ki samo stoji na mestu in tiho, z otožnimi očmi maha proti oknu, je tako podobna tisti, ki smo si jo kristjani želeli napisati v vsak prostor našega bivanja. Da ne bi pozabili. Kajti človeštvo se vsak dan dviga na svojo lastno Kalvarijo, v svoje rane in bolečine, v svoje poraze in razočaranja, na goro svojega trpljenja stopa in oprezuje za križem na njej, ali je v tej grozljivi tišini vendarle kdo tam, ali je samota nekoliko manj prazna, ali je upanje, ali je ljubezen resnična.

Zato križi na naših stenah, zato križi na naših prsih, zato tolikokrat naši prsti zdrsnejo v ime »Očeta in Sina in Svetega Duha« in postavijo sredi svojega življenja znamenje grobega lesa, na katerem nekdo trpi skupaj z menoj. Tiho, ne da bi se me dotaknil, ne da bi me objel, ne da bi mi rekel besedo, ne, samo tam je in me gleda. Kakor nekdo iz rdečega avta, ki ni pozabil name.

Pasijoni med nami

Ta Jezusova tišina je najglasnejša beseda, ki jo je Bog kdaj povedal človeku. Zato vsako leto znova preberemo zgodbo o njegovem trpljenju. O tihem trpljenju, ki se vsak dan dogaja med nami, ne le v bolnišnicah, vsak dan se nekdo pripelje pred naše okno in tam čaka, tiho, z otožnimi očmi, in maha, menda zato, da bi ga opazili. Strah me je te osamitve, skrbi me, da smo se zaradi nje začeli bati ljudi okoli nas, da se jih že bojimo vzeti k sebi, priti k njim, seveda vse v imenu varnosti in zdravja. Morda zato te dni beremo pasijon, da ne bi pozabili, da je Bog za odrešenje človeka izbral pot trpljenja. Zato moramo to Božje in človekovo trpljenje gledati in ga videti, ker nas mora prizadeti. Da ne bi pozabili in da bi spoznali resnično posledico zla, ki mu tudi sami dajemo prostor v svojih dejanjih. To trpljenje moramo gledati zato, ker moramo na koncu reči: »To ni prav, Bog, to ni prav!«

Tako se dogaja naše odrešenje. Tako bo Gospod stopil tudi v naš greh, v naš grob in našo smrt. On. Edini, ki uničuje zlo s tiho ljubeznijo.

(misel ob 6. postni, cvetni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več