Besede za srce

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na ...

Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet.  Znamenje ljubezni  Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako n...

Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti . Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.« (Mdr 9,14-15) Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.  Odločitev  Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice, da torej služi namenu, zaradi katerega je...

Velikokrat smo že slišali to Jezusovo vprašanje, »kdo sem«, pa ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja. Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem rešujemo ne pogled na Jezusa, temveč sami nase.  Je namreč tako: učenec je tisti, ki hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, ki torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec »odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi« (Lk 9,23) za Jezusom. To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da »ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in v...

»Ali naj ne izpijem keliha, ki ga mi je dal Oče?« (Jn 18,11) Utrinki današnjega, zadnjega Jezusovega dneva so pretežki, da bi si jih lahko razlagali. Tako ali tako se trpljenja ne da razložiti in ga verjetno niti ni potrebno, saj to ne bi nikomur pomagalo, ko trpimo in ko smo priča trpljenju, je bolj ali manj mogoče samo umolkniti , gledati in biti blizu . To troje je naša edina molitev v trpljenju.  Tišina je najbrž edini primeren odziv na trpljenje, šele ta resnično pomaga, da postanemo ponižni, da priznamo svojo nemoč v vsem skupaj, v življenju, da prenehamo s svojim modrovanjem, da prenehamo z razumarstvom in pustimo skrivnosti, da butne v nas. Res, včasih je pač treba živeti tudi nerazumljivo in nedopovedljivo, menda se takrat v nas odpre nek drug pogled na življenje, morda takrat postanemo – nekaj novega.  »Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37)  Prav tišina pred lastnimi zaključki prepusti mesto dejstvom , v tišini začnemo bolj opazovati življenje, kakrš...

Farizej Nikodem pristopi k Jezusu »politično korektno«, »ponoči«, v strahu pred ljudmi in pred Jezusom, z laskanjem. Jezus pa kot ponavadi neposredno: »Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3) To je uvod v njuno debato, osredinjeno ob vprašanju, kaj pomeni »roditi se znova« oziroma v čem je sprememba, ki jo mora človek v življenju vsaj enkrat nujno narediti.  Povzdignjeni  Na koncu pogovora Jezus razkrije ključ do te skrivnosti. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.« (Jn 3,14-15) Mojzes pa je bronasto kačo v puščavi povzdignil zato, da bi vsak, ki bi jo pogledal, ozdravel od pikov strupenih kač (4 Mz 21,4-9). Pogled na povzdignjenega Sina človekovega naj bi torej ozdravljal . Toda za to mora biti izpostavljen .  »Povzdignjenega Sina človekovega« tradicija razume kot Jezusa na križu. A ne pozabimo, da je to vendar obsojeni kriminalec , nekdo...

Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi pred župniščem. V njem se pripelje starejši možakar, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se na drugi strani ceste, na enem od oken doma upokojencev ne prikaže gospa, njegova žena, si mislim. Potem se nekaj časa gledata, si mahata in potem spet kreneta vsak v svoje osamljeno življenje, čakajoč na naslednji trenutek, ko se bosta lahko videla. Ko se bosta lahko vsaj videla . Ker moramo ljudje vsak dan začutiti in se prepričati, vsaj videti, če drugega ne, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, ker moramo vsak dan videti, da je ljubezen resnična , preprosto zato, da tega ne bi pozabili . Saj se brez tega prepričanja vendar ne da živeti, posebno v teh čudnih samotnih časih. Ljubezenska zgodba Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti, o ljubezni, ki se ne more dotakniti, se ne more objeti in si niti ne izmenjati besede, ki samo stoji na mestu in tiho, z otožnimi očmi maha proti oknu,...

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko . Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah. Izpolnjevalci želja Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti . Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pog...

Potiho, kot bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet pojavila debata o evtanaziji . Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, da povsem upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži ne samo spodobno živeti, ampak tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno« nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si pred ljudmi ponižan zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je tak človek breme , ne pa dragocenost družbe, je logično, da je v primeru trpljenja pri življenju nesmiselno vztrajati. In res je tako, ne samo nekaj nezaželenega, celo nekaj sramotnega je zato postalo trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakem drugem sodobnem križu, nekaj škodljivega za družbo. Nihče pač noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Trpljenje spreminja Ob tej debati vedno znov...

» Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: Gospod naj te blagoslovi in te varuje. « (4 Mz 6,23-24) Ne vem točno, zakaj se ljudje na novo leto tako radi napijemo. Morda zato, ker v mrazu novoletne noči precej ogreje, morda zato, ker si brez tega ne znamo več predstavljati praznovanja, morda pa je v ozadju vsega tudi negotovost in strah pred novim, ki prihaja z novim letom. Novega nas je strah, v njem je vedno nekaj tveganja, navsezadnje se s starim poslavlja nekaj varnega, gotovega, četudi je bilo težko, je vendarle vse poznano – v novem letu pa je vse neznano, vse negotovo. Pred njim smo popolnoma nemočni. To nas straši. Zato je novo leto pravzaprav dobrodošla streznitev. Ob njem ugotovimo, da je življenje za človeka preveliko in pretežko. Realno gledano res ne moremo sami. Tej ugotovitvi velikokrat odgovorimo z novim kozarcem, z novim begom, lahko z obupom, depresijo ali zaskrbljenostjo in si s tem na pleča naložimo še eno breme več. In tako se pod življenjem klecne. ...

Naglica življenja je že takšna, da svoje dni tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni, ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Poleg naglice nam to naravno gesto kristjana morda preprečuje tudi razumska naprednost. Morda nam je ta gesta postala nesmiselna ali odvečna. Toda ta od malega priučena gesta je namenjena spominjanju . In spominjanja ni nikdar dovolj. Človek namreč hodi po zelo umazanem svetu. Kaj vse se nalepi nanj! Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je. Da je zguba ali prasec, lenuh, tepec, bedak, nesposobnež, nekdo, iz katerega nikoli ne bo nič. Ali pa nekdo, ki bo srečen, ko bo imel veliko ali ko bo veliko dosegel. Ta svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna, če začnemo verjeti vanjo. In vanjo začnemo res tudi verjeti, če se vsake toliko ne umijemo. Hočem reči, če se ne spomnimo, kdo smo v resnici, pod vsemi temi nalepkami naše vsakdanjosti. Stric mi je pr...

2. dan posta Olive imajo poseben okus. Zelo poseben, lahko rečem. Preden sem se jih navadil jesti, so mi šle na bruhanje. Potem, sčasoma, sem se ga navadil, tako da mi je zdaj celo všeč. Z mnogo stvarmi je tako. Če jim daš priložnost, če jih spraviš v usta in počasi pustiš, da se okusa navadiš, morda zoprne stvari kdaj postanejo celo ljube. Življenje ni po našem okusu. Nikoli. Morda je prav zato ena od možnosti, kako ga živeti dobro, v tem, da ga začnemo okušati. Počasi žvečiti in spoznavati njegov okus, kakršen pač je. Morda v njem razbrati stvari, ki niso nujno slabe, so samo drugačne  od tistih, ki smo jih vajeni. In pustiti, da te kaj na njem morda preseneti. Mene je en okus posebno presenetil danes. Zadnje dneve se v Rimu že precej čuti pomlad. Drevesa cvetijo. Topleje je. In tisti neugnani veter mi mrši lase. Zato se - ko je le mogoče - med odmorom za kosilo spravim na sprehod v park Villa Borghese. Prijetno je, ker je tako zelo živo, polno ljudi in okusa...

» Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. « (Jn 3,14-15) Od zdaj naprej so stvari jasne. Kristusovo mesto je na križu, človekovo mesto pa pod križem. Ker mora Bog svojo ljubezen kazati in ker jo mora človek videti ali pa jo iskati, če je ne vidi. Ker jo mora gledati, da ostane živ. In pridemo do razloga naše vere. To ni naša ljubezen. To je ljubezen Boga . Zato gre Kristus na križ. Da bi ga človek opazil. In da bi imel človek dokaz, kako velika je Božja ljubezen do njega, stalno pred svojimi očmi. Da bi s tem dokazom pred očmi živel svoje življenje. Da bi z njim v obzorju sprejemal svoje odločitve, da bi z njim jedel in pil, delal in počival, odpuščal in prosil odpuščanja, daroval in sprejemal darove, da bi z njim trpel in se veselil. Človek ta dokaz potrebuje, da bi živel in preživel kot človek. Če namreč človek hoče ostati človek, potem ne more imeti za merilo svoje, človeške lju...