Preskoči na glavno vsebino

Pokrižati svoje otroke


Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet. 

Znamenje ljubezni 

Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako noro ljubi, da mu je mar za tvoje življenje, da ga ščiti s svojim Najdragocenejšim, Edinim … malodane vse si upaš, vse zmoreš, skozi vse se prebiješ, ko je tako, ko to veš, ko se tega zavedaš, da si vreden ljubezni. Človek zrase v trdno osebnost, v klen značaj samo tako, da ima take vrste zavedanje okoli svojega vratu, sicer je celo življenje odvisen od močnejših (beri: agresivnejših) osebkov, ki si ga lastijo – tako so nekdaj vzklili totalitarizmi, danes pa njihovi mehki nasledniki … 

Znamenje te njegove neprelomljive ljubezni je križ, obešen na steni, viseč okoli vratu, predvsem pa tisti, narejen z roko, ko segnemo do čela in prsi, tako se spomnimo te nore ljubezni, tako se je zavedamo, tako vemo, da ji pripadamo. Ko se pokrižamo, vemo: nekdo me ima rad, do smrti (na križu) rad. In vedeti to pomeni začutiti varnost, stabilnost, umerjenost. Z njim prosimo Gospoda kakor Mojzes: »Odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« (2 Mz 34,9) 

Spomin 

Tega občutka ni nikoli dovolj, da te nekdo spremlja, da te nekdo podpira, da te nekdo varuje s ščitom svojega življenja. S križem na svojem čelu vemo, da mu pripadamo, da smo Njegovi, da On zato skrbi za nas. Občutek varnosti dobimo, občutek, da se nam ne more nič slabega zgoditi, da nam nekdo zaupa, ko se tega spomnimo. Zato se je treba križati kar naprej, zato je treba pokrižati druge, treba se je poškropiti z ljubeznijo, da ne bi na križpotjih sveta tega nikdar pozabili, da nam nihče ne bi tega znamenja, čigavi smo, izbrisal iz zavesti in spomina. 

Kdaj smo zadnjič pokrižali svoje otroke? Te naše tesnobne, osamljene, negotove otroke? Kdaj svojo ženo, svojega moža, ki prenašata težo življenja na sebi? To ni folklora, je znamenje, kdo smo, večje in trajnejše od poljuba in objema, ker ga je v nas vtisnila Sveta Kri.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)

Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni21. 06. 23, 11:56

    Vsako jutro in vsak večer. Pomembno opravilo!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vztrajati s križem

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na to, da ne doži
Objavite komentar
Preberite več

Naši

Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi . Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro .  Dolžnost  »Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela sla
Objavite komentar
Preberite več

Kdo sem jaz? Kdo si ti?

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identiteta sveta in učenc
Objavite komentar
Preberite več

Omogočiti upanje

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talen
Objavite komentar
Preberite več

Premagati strah pomeni ljubiti

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je
Objavite komentar
Preberite več