Pokrižati svoje otroke

Niti sanja se mi ne, koliko otrok in mladih se danes v tem neusmiljeno težkem svetu počuti samotno in tesnobno, vem pa, da jih ni malo, tistih, ki jih je strah tega življenja, ki jih stiska v prsih, to neznano bolečino pa preganjajo tako, da se samopoškodujejo ali pa bežijo v kdove katere vzporedne svetove … Nikomur ne morejo zaupati – človek človeku volk – in tako ne zmorejo preko pasti in težav, ki jih življenje stavi pred oči vsakemu človeku. Ne, ker bi bil ta svet težji od katerega že minulega, temveč zato, ker mnogo manj od nas čutijo to, da jih ima nekdo rad – kar je pač temeljno občutje, če želi človek z neko trdnostjo korakati skozi svet. 

Znamenje ljubezni 

Mi imamo srečo. Nas obdaja in krepi oznanilo o Sveti Trojici, našem Bogu, ki je Ljubezen – in nič drugega: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) In kako nekaj velikega je to! Imeti nekoga, ki te tako noro ljubi, da mu je mar za tvoje življenje, da ga ščiti s svojim Najdragocenejšim, Edinim … malodane vse si upaš, vse zmoreš, skozi vse se prebiješ, ko je tako, ko to veš, ko se tega zavedaš, da si vreden ljubezni. Človek zrase v trdno osebnost, v klen značaj samo tako, da ima take vrste zavedanje okoli svojega vratu, sicer je celo življenje odvisen od močnejših (beri: agresivnejših) osebkov, ki si ga lastijo – tako so nekdaj vzklili totalitarizmi, danes pa njihovi mehki nasledniki … 

Znamenje te njegove neprelomljive ljubezni je križ, obešen na steni, viseč okoli vratu, predvsem pa tisti, narejen z roko, ko segnemo do čela in prsi, tako se spomnimo te nore ljubezni, tako se je zavedamo, tako vemo, da ji pripadamo. Ko se pokrižamo, vemo: nekdo me ima rad, do smrti (na križu) rad. In vedeti to pomeni začutiti varnost, stabilnost, umerjenost. Z njim prosimo Gospoda kakor Mojzes: »Odpústi našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!« (2 Mz 34,9) 

Spomin 

Tega občutka ni nikoli dovolj, da te nekdo spremlja, da te nekdo podpira, da te nekdo varuje s ščitom svojega življenja. S križem na svojem čelu vemo, da mu pripadamo, da smo Njegovi, da On zato skrbi za nas. Občutek varnosti dobimo, občutek, da se nam ne more nič slabega zgoditi, da nam nekdo zaupa, ko se tega spomnimo. Zato se je treba križati kar naprej, zato je treba pokrižati druge, treba se je poškropiti z ljubeznijo, da ne bi na križpotjih sveta tega nikdar pozabili, da nam nihče ne bi tega znamenja, čigavi smo, izbrisal iz zavesti in spomina. 

Kdaj smo zadnjič pokrižali svoje otroke? Te naše tesnobne, osamljene, negotove otroke? Kdaj svojo ženo, svojega moža, ki prenašata težo življenja na sebi? To ni folklora, je znamenje, kdo smo, večje in trajnejše od poljuba in objema, ker ga je v nas vtisnila Sveta Kri.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)