Mazilil me je

Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega. 

Dostojanstvo 

Ta čas naju mazili, se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4,21) je rekel, preden je sploh začel oznanjati in ozdravljati. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. 

Kajti na začetku dobrega dela stojita dve pomembni stvari, ki ju naredita dobrega, točno tisto, kar je na začetku svoje kariere o sebi prebral Jezus. »Duh Gospodov me je mazilil,« pravi najprej. Nato pa: »Poslal me je.« (Lk 4,18) Vedeti je treba, da je bilo v Izraelu maziljenje slovesno dejanje, s čimer so nekega človeka postavili v službo duhovnika (2 Mz 28,41), kralja (1 Sam 16,13) ali preroka (1 Kr 19,16). Prav ta obred jim je dal posebno dostojanstvo, olje je namreč znamenje izbranosti, ki jo je nekdo deležen s strani Boga, in s tem tudi poslanstvo. 

Lepo po vrsti 

Za dve zelo pomembni stvari gre, ki pa si morata slediti po pravilnem vrstnem redu. Brez dostojanstva in zavesti o tem, kdo sem, ne delam pomembnih, ampak nujne stvari, povejmo drugače, stvari, ki jih za pomembne naredijo drugi ljudje. Zato je to nekaj potrebnega, nekaj na prvem mestu, pridobiti si dostojanstvo, spomniti se, da si Božji otrok, Gospodov maziljenec, nekdo, ki ima zavest dragocenosti, pomembnosti. Šele potem lahko dela prave stvari, se pravi tiste, s katerimi opravlja poslanstvo, ki mu ga daje Bog. 

Zato je nedelja, dan maziljenja za naše življenje, in mala nedelja, čas za molitev znotraj vsakega dne, nekaj tako ključnega za to, da življenje poteka mirno in preudarno. Če vem, kdo sem in zakaj sem tu, če sem maziljen in poslan. Sam imam brez jutranje molitve dan zelo raztresen, pravzaprav cel čas begam od ene do druge stvari in ga končam vznemirjen in utrujen od teže dneva. Je pač dan tako nekaj, kar moram prenašati, ne da bi vedel, da imam moč, da to lahko naredim. Če pa je Duh Gospodov nad menoj, vem, da sem na pravem mestu – in da mi je Bog poleg naloge dal tudi vse moči, da jo lahko izpolnim.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)