Besede za srce

Preden se iz kupa peska, opeke, betona in še množice drugih stvari dvigne hiša, preteče mnogo, mnogo časa. Preden iz kupa celic nastane človek, še več. Mnogo več. Ko pa človek vendarle zrase, hodi po svetu, po poteh, ki so prav tako mnogo časa rasle. In iskale smer svojega toka. Na njih išče in najde dragocenosti za svoje življenje, srečanja. In hodi skozi vasi in mesta in občuduje lepe stavbe in še lepše fasade, visoko se pneče loke in stebre. Pot pa ni le sončna. In hiše, namenjene občudovanju, ob viharjih in nevihtah le malo koristijo. Ko si iščeš zavetje, je lepota premalo. Ponavadi se v tistih dneh, ko škripljejo duri in se tresejo vogli, zamislimo, kje je sploh bistvo teh štirih sten in strehe nad njimi. In ugotovimo, da se oboje – ta hiša in življenje – začenjata povsem drugje. Nekje globoko pod nami, v temeljih. Kmalu doumeš, da je pri hiši še bolj pomembno to, česar se ne vidi, kot to, kar je pred očmi. Enako z življenjem, enako s človekom. Zdaj ti preostane le dvoje...

Odpel se je. Ali se je lepo, dobro in kvalitetno odpel, pa niti ne bom rekel, ker bi imel vsak dovolj komentarjev na to. Da naslednjo leto potujemo v Moskvo, niti ni tako presenečenje. Vsaj po stavnicah in napovedih sodeč. Je pa dejstvo, da ni zmagala najboljša pesem (kot je bilo to lani). Včeraj sem se s kolesom vozil po Gorici (v Italiji) in mimo mene je drvel avto slovenske registracije, skozi okno katerega je odmevala "My secret combination" grške Kalomire. Očitno se je tretjeuvrščena bolj prijela ušes. Tudi mojega srca ... :) Ampak sovjetski blok je bil letos pač premočan. Kako sklepam na to? Ker je v prvem polfinalu Rusija zasedla "samo" tretje mesto. Pred njo sta bili Armenija (2.) in ... seveda Grčija. Ampak ni kaj. Ruski vpliv je bil letos premočan. Morda bo naslednje leto drugače. Bolj ... evropsko - če bo to sploh še kdaj. Priseljenci iz vzhodnih dežel pač postorijo marsikaj - tudi da je Evropi všeč nekaj, kar se ji ni zdelo, da ji je. Po pevskih sposobno...

V petek zvečer sem bil deležen posebnega trenutka. Medtem ko sem poslušal »Hčer sionsko« na internetnem klepetu, sem si osvežil vero. Po debati, kako ji gre vse narobe, je rekla nekako takole: »Bog je samo za nekatere ljudi, če res obstaja; kot npr. pri učiteljih: eni otroci so jim bolj antipatični, enako je pri Bogu, zame Boga ni. Jaz v nič ne verjamem, če bi bil res Bog in pošten, na tem svetu ne bi bilo takšne razlike med ljudmi. Ko sem poslala kako prošnjo, preden sem dobila odgovor sem si rekla, o Bog, da bi le dobila službo pa vedno nič, nič in nič. Zato tudi v NIČ ne verjamem.« »Aha, razumem,« sem dejal, »tvoj bog je avtomat. Pritisneš in dobiš pločevinko.« Mi znate vi razložiti, kaj pomeni, da te Bog zapusti? Pozabi nate, ker ima preveč drugih opravil? Ker rešuje krizo na Kosovu in atomske konice v Iranu? So bolj pomembne od mene? Kaj pa moja služba, otroci, šola? Kaj pa moja bolezen? Ali ga rak še ne bo prepričal, da se vendarle spomni name? Tako gre toliko in toliko ...

Vem. Takoj ko si prebral/a zgornji naslov, se ti je iz misli vsulo krdelo podivjanih svinj, ki so zbruhale vse napake tega (v zadnjih letih) bolj "šova" kot pa pevske prireditve. Vem. Ljubitelji Eurosonga smo čudaki, ker še vedno vztrajamo ob tej blamaži evropske kulture, pri kateri je petje vedno zavzemalo prestižen položaj. Vem. Ne razumeš, kako lahko to gleda (še bolj kot posluša) nekdo, ki mu je pri srcu umetnost in kultura in ki daje veliko na estetiko (tudi v svojem vsakdanjem življenju). In vendar - tudi ob letošnjem beograjskem vrtincu sem stiskal pesti za našo Rebeko, čeprav me njen nastop še daleč ni zadovoljil, sploh pa ne navdušil (kot me je lanski). Nekateri boste odmahnili z roko, češ, še ena polomija več, drugi boste nejeverno zmajevali z glavo, češ, kako sem lahko sploh kaj pričakoval, spet tretji boste rekli, da zapravljam čas. Vse to mogoče drži. A Eurosong je še vedno Eurosong ... in s seboj nosi nekaj, česar ne nobena druga glasbena prireditev. In ko je na...

Domišljija nam je rodila zlate ribice, duha v svetilki, čudežne paličice, čarodeje s Harryjem Potterjem na čelu in še marsikaj – za samo tri želje. Pravzaprav za eno: da bi v sebi utešili željo po nečem, česar naše roke niso sposobne. Da bi imeli tri želje, ki jih verjetno nikdar ne bi dosegli. Da imaš tri želje, kaj bi si zaželel? Res iskreno – kaj? Pomisli zdaj ... Katera od teh treh želja ti je res potrebna? Katera je tista, ki ti ne bi samo oteževala poti, se ti pletla pod nogami in ti povzročala samo več skrbi, sreče pa ne bi bilo niti za drobec več? Ko je vmes zlata ribica ali dobri duh iz steklenice, potem so te želje bolj ali manj nepotrebne. Še enkrat: pravzaprav imate samo eno željo – da bi se rešili. Da bi v svojem življenju čutili izpolnjenost; da ste res naredili, kar ste morali narediti; da ste se iz agonije nesmisla povzpeli k občutku, da ste tu na svetu nekomu potrebni in da imate svoje mesto. Da bi čutili srečo. A kaj, ko je razočaranje veliko: zlate ribice i...

Ko sem še vztrajal v zaplankanosti, sem tudi sam pomislil, da bi začel gladovno stavkati. Tudi jaz sem bil zato, da se naši ljudje končno domenijo, kje je meja. Kajti ta nedoločenost gre že čez vse meje! Mislil sem: »Mejo je treba enkrat določiti in pika! Da ne bo več prepirov in sprenevedanja. In da bo Jožko končno dobil, kar mu pripada.« Pa sem se spremenil. Mogoče me je omehčala tako razširjena »šengenskost«, ki smo jo sprejeli z odprtimi rokami in zapornicami, ji nazdravljali s šampanjcem in jo blagrovali. Pa saj sploh ni treba več meje. Saj je moderno povedati, da so meje padle, da so se izbrisale oziroma da jih sploh več ni. Lahko gremo, kamorkoli hočemo, lahko gledamo, kar hočemo, lahko si oblačimo, kar hočemo, lahko živimo, kakor hočemo. In nihče nas ne nadzoruje. To je popolna svoboda! To je raj na zemlji! Ljubim svobodo! Zato se ne vznemirjam za vsako figo – tudi če ni tako, kot bi moralo biti. Ti časi so mimo. Zdaj je drugače. Saj ni nič takega, če te otrok pri v...

Naj si priznamo ali ne, vsi po vrsti smo obsedeni z jamranjem. Vsi nezadovoljni nad novostjo, vsi bi se vrnili nazaj, v dobre stare čase. Vsi bi radi spet privili v varno in toplo zavetje, ki se nam je zavleklo pod kožo in v katerem smo tako domači. V našem svetu pa je vedno vse narobe. Otroci so razvajeni, mladina je brez vrednot, starši so neodgovorni, starejši nezadovoljni, duhovniki pasivni, vzgojitelji obupani, politiki podkupljivi, gospodarstveniki lakomni itn. Če človeka ne prime žalost, ga prime strah. In najboljše zdravilo za strah je jamranje. Čeprav vsi vemo, da to nikakor ne bo pozdravilo naših ran in našega sveta. Naš svet, vključno z nami, potrebuje nekaj drugega. Nekaj, česar se tako krčevito otepamo. Naš svet, skupaj z nami, potrebuje nekaj novega. Novo svežino, zalet, elan. Naš svet potrebuje nov pogled, novo besedo, nove ljudi. Naš svet potrebuje Svetega Duha – večno novost, ki vse staro spreminja in preobrača. Kako sveže je slišati apostole, ki stopijo v binkoš...

Po Jezusovem vnebohodu so apostoli naenkrat spet ostali sami. Prišli so v podobno situacijo kot po velikem petku. Resda vedo, da Gospod živi, a ga spet ne vidijo več. Če to prevedemo v “danes”: končno mislimo, da smo se odločili prav, da nam gre, pa spet ostanemo sami in nebogljeni. Kot bi nam Bog hotel obrniti hrbet. Zakaj? Odgovor, kot ga vidim sam, se skriva v podobi očeta. Jaz ga vidim, kako me uči voziti kolo. Gre za menoj. Drži me za sedlo in me prepričuje, da se mi ne more nič zgoditi, ker je on tu, da me pazi. In grem, samozavestno poganjam kolo naprej. Potem se želim pohvaliti. In ne dobim odgovora. Očeta ni več zadaj, oziroma je, zelo zadaj. Jaz pa sam na kolesu ... in znam voziti. Ne da bi me držal. Je šlo za očetovo prevaro? Seveda ne. Prišel je le čas, da se naučim živeti sam, s svojimi koraki in s svojimi močmi. Nastopil je čas, da kristjan pokaže, da se je odločil biti kristjan – in da to želi biti v lepih in težkih trenutkih. Da, tudi takrat, ko se čuti sam. Tu ni nikak...