Čudež po imenu EUROSONG

Vem. Takoj ko si prebral/a zgornji naslov, se ti je iz misli vsulo krdelo podivjanih svinj, ki so zbruhale vse napake tega (v zadnjih letih) bolj "šova" kot pa pevske prireditve.
Vem. Ljubitelji Eurosonga smo čudaki, ker še vedno vztrajamo ob tej blamaži evropske kulture, pri kateri je petje vedno zavzemalo prestižen položaj.
Vem. Ne razumeš, kako lahko to gleda (še bolj kot posluša) nekdo, ki mu je pri srcu umetnost in kultura in ki daje veliko na estetiko (tudi v svojem vsakdanjem življenju).

In vendar - tudi ob letošnjem beograjskem vrtincu sem stiskal pesti za našo Rebeko, čeprav me njen nastop še daleč ni zadovoljil, sploh pa ne navdušil (kot me je lanski). Nekateri boste odmahnili z roko, češ, še ena polomija več, drugi boste nejeverno zmajevali z glavo, češ, kako sem lahko sploh kaj pričakoval, spet tretji boste rekli, da zapravljam čas. Vse to mogoče drži. A Eurosong je še vedno Eurosong ... in s seboj nosi nekaj, česar ne nobena druga glasbena prireditev. In ko je na odru naš predstavnik, me bolj žene ljubezen do domovine, ki sem ji zvest, tudi ko se ji zalomi.

Je že tako, da vsi po vrsti kričijo, da to sploh ni več pevsko tekmovanje, ampak samo razkazovanje nog, prsi in bleščečih oblekic ter ustvarjanje čimvečjga cirkusa in pozornosti na odru. In kam smo prišli ... Ne vem, kako smo prišli do sem. Jasno pa je le nekaj: da so vse pesmi na Eurosong prišle po - televotingu. Kakršni smo ljudje, tak je Eurosong. Brez zmrdovanja, torej. Jaz sem opravil del glasovanja po svoji vesti ... in mojih 0,63 € je prišlo v finale :)

Kaj več o tem pa ... kasneje.