Besede za srce

Sam grem po dolini kraški, kadar vanjo jutro sije in se morje zdrave sile v mlado dušo mi razlije. Sklonil bi se in pokleknil pred ognjenim veličanstvom, kakor kralj bi šel po Krasu v duši s silo in bogastvom. In pod silo mlade duše bi se zemlja premaknila, naša zemlja, bratje moji, k soncu bi se primaknila.

Nekega lepega zimskega dne, veter je pihal preko s toplim soncem obsijanih usahlih trav, se mi je zahotelo na Ratitovec. Po dolgem času sem si zaželel nekaj tistega, kar se s človekom lahko zgodi samo vrh gora. In sem šel. Pa me je na prelazu pod cerkljanskim smučiščem presenetil pogled na obilno zasnežene vrhove. Doma sem mislil, da me bo morda pri hoji motila samo kakšna zaplata snega, zato sem bil precej slabo opremljen. In sem moral tako – z grenkim priokusom – opustiti svoj načrt. A ker sem že bil tam, se mi ni ljubilo nazaj v Idrijo. Zavil sem v Davčo. »Kristus je vstal« Že dolgo sem hotel na grob Filipa Terčelja, preprosto občudujem tega moža, ki je bil vsem trn v peti, čeprav ni delal nič slabega, kvečjemu nasprotno, še na predvečer svoje smrti naj bi se odpravljal v Ljubljano posredovat za vaške izgnance. Groba ni bilo težko najti. Med odpadlimi lipovimi vejicami in nabranim listjem se je na črnem marmorju svetila zlata trnova krona, nad in pod njo pa nekoliko presenetlj

Potiho, kot bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet pojavila debata o evtanaziji . Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, da povsem upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži ne samo spodobno živeti, ampak tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno« nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si pred ljudmi ponižan zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je tak človek breme , ne pa dragocenost družbe, je logično, da je v primeru trpljenja pri življenju nesmiselno vztrajati. In res je tako, ne samo nekaj nezaželenega, celo nekaj sramotnega je zato postalo trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakem drugem sodobnem križu, nekaj škodljivega za družbo. Nihče pač noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Trpljenje spreminja Ob tej debati vedno znov

Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da vse težje sprejmeš posledice, ki jih to prinaša s seboj. Da se – čeprav je duh še vedno zelo mladosten – tvoje telo vendarle nepreklicno stara, da torej počasi ne zmore več tistega, kar mu je bilo še pred par leti mala malica. Da imaš preprosto nekje svojo mejo, če povem drugače, trenutek, ko moraš priznati svojo nemoč. In ta meja je ponavadi tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to. Takole, za »trening«, smo se skupaj z mojima kasnejšima sopotnicama pred mesec dni dolgim Caminom odpravili na 15 km poti, postanek pri Vipavi, krasen dan je bil, metulj mi je priletel na čevelj. Šlo je v redu, presenetljivo v redu, vseeno sem mislil, da bom težje prenašal vročino in nedogled poti. Potem pa nas je presenetil urnik avtobusa, poletni urnik pač, tisti dan ne bo nobenega avtobusa do našega izhodišča. In tako ni bilo druge, kakor da smo pet kilometrov poti nazaj ravno tako pešačili, le d

"Ognjena noč" je brez dvoma ena bolj vznemirljivih knjig, kar sem jih kdaj bral. Pa ne gre za kriminalko, niti za napet vohunski triler, za življenjsko zgodbo gre, pravzaprav za dogodek, doživetje, ki je nekega človeka spremenilo za vedno. Doživi ga, kdor ima odprte oči, pravzaprav oči srca, ker se tam, čez razum in argumente, zgodijo stvari, ki jih ne razumemo, a jih poznamo, kot bi bile od nekdaj zapisane v nas in samo čakajo primeren trenutek, da vzbrstijo na plano. In te nas spremenijo. Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Preplavi ga mir, spokojnost, zatem ekstaza, sreča, ogenj. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik, vendar z vsem svojim bitj

Malo lažje je prebrati, da je v sredini kroga neka žena, zasačena v prešuštvovanju . Veliko težje bi evangeljski odlomek poslušali in se z Jezusom celo strinjali, če bi v sredino kroga mi, pismouki in farizeji današnjega časa, postavili kakega vojnega zločinca ali v zadnjem času še bolj razvpitega pedofilskega duhovnika . Bi tedaj mi, ki smo v zadnjem času postali prave medijske hijene, tudi čakali s kamenjem? Ali nam ne bi kamni kar sami spolzeli iz rok, še preden bi se Jezus mogel vzravnati in reči tisto slavno, težko besedo: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Kultura odmetavanja Smo se pač navadili na to, v kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, kakor pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen , kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razo