E.-E. Schmitt, Ognjena noč

"Ognjena noč" je brez dvoma ena bolj vznemirljivih knjig, kar sem jih kdaj bral. Pa ne gre za kriminalko, niti za napet vohunski triler, za življenjsko zgodbo gre, pravzaprav za dogodek, doživetje, ki je nekega človeka spremenilo za vedno. Doživi ga, kdor ima odprte oči, pravzaprav oči srca, ker se tam, čez razum in argumente, zgodijo stvari, ki jih ne razumemo, a jih poznamo, kot bi bile od nekdaj zapisane v nas in samo čakajo primeren trenutek, da vzbrstijo na plano. In te nas spremenijo.

Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Preplavi ga mir, spokojnost, zatem ekstaza, sreča, ogenj. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik, vendar z vsem svojim bitjem ve, da je to On, da obstaja. Bog se je dotaknil njegovega srca in se mu razodel v mistični izkušnji.

Pravzaprav pa največja vrednost te knjige ni le nekakšen "dokaz" o Božjem obstoju, s katerim bi potem lahko kristjani pred očmi mahali "ateistom", ampak predvsem spoznanje o vrednosti poti v človekovem življenju. Da je človek še človek, dokler je vedno na poti. Ker ga je pot pripeljala do puščave in do nekega spoznanja, na katerem pa Eric ni obstal. Še naprej hodi, v nekih drugih puščavah, kakor poprej, in se uči in išče. Ona izkušnja pa je bolj kažipot kot karkoli drugega. In dokaz, da življenje vedno poskrbi, da človek pride do izkušenj, ki jih potrebuje.

Zelo dobra in zelo močna knjiga, priporočam v branje. Od nje ne boste odšli ravnodušni.