Besede za srce

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa . Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne . Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu. Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v nemin...

Tako kot na naše in tako kot na mnoge betlehemske duri v tisti sveti noči je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih . Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dv...

Razmislek o štirih polnočnicah Sveti večer ima v mojem srcu še vedno posebno mesto. Verjetno se tako zgodi vedno, ko se tak vtisne v otroško srce. Vedno sem ga čakal s posebnim vznemirjenjem, ker sem naravnost ljubil tisto naše počasno pripravljanje jaslic, ki se je večkrat iz popoldneva zavleklo v mrak. A saj se ni nikamor mudilo. Imeli smo ves večer zase. Po hiši je dišalo po mahu in svežem brinju, pa po potici in čaju in ostalih maminih dobrotah. Seveda smo morali preživeti kakšen prepir, vedno kaj ni šlo, kot smo si zamislili. Potem pa se je začelo tisto najlepše. Od vseh strani smo prišli domov in se zbrali za mizo. Najprej skupna večerja, potem molitev in blagoslov našega malega stanovanja s sramežljivim petjem božičnih pesmi, nato pa tisto najljubše: naše skupno sedenje za mizo. Ponavadi za kakšno družabno igro, včasih pa je bil dovolj le topel domač čaj in klepet o vsem mogočem. To je bila vedno posebna noč, ker sem bil takrat lahko največ časa pokonci. Pravi izziv mi je b...

Marko svojo pripoved o Jezusu Kristusu začne tako, da jo poimenuje za »dobro novico«. Evangelij po grško. Kakor strela odjekne ta njegov naslov v svet, v katerem je resničnosti nečesa lepega in dobrega tako težko verjeti. V katerem je lepa fasada »dobrih novic« kvečjemu maska nekoga, ki si v njenem zavetju mane roke. Naučili smo se, da je »dobra novica« ponavadi prevara, spretna manipulacija nekoga, ki nas želi izrabiti. »Fake news«. In morda je nekaj takega tudi evangelij. Obljuba o rešitvi, zgodba o Bogu, ki umre za ljudi in o Odrešeniku, ki ljubi male in uboge, je morda res le opij za ljudstvo – če to ostane novica za življenje po smrti. »Potem, ko umrete, bo boljše. Vse se bo spremenilo: vi, ubogi, boste bogati, in bogati bodo reveži. Nič davkov! Hrana zastonj! Samo počakajte, samo potrpite, pa bo bolje.« Ni težko postaviti dobre novice v svet, češ, jutri bo bolje. To je vedno in zagotovo »fake news«. Ker po tolikšnih žalostnih zgodbah, kot jih človek izkusi v svojem življen...

Sredi kaosa, ko ni več vedel, ne kdo je, ne zakaj je tu, izgubljen, pomešan kakor ovca med ovce, med želje in pričakovanja, med tem, da bi moral storiti nekaj več, in med občutke nemoči, se mu je nekega dne, v neki tihi, čisto samotni uri vžgal plamen pred očmi. Nekaj čudnega in neznanega, nekaj čisto nepričakovanega in nerazumljivega je bilo to, neka že pozabljena sreča in gotovost, občutek, da je vse na svojem mestu. Da natanko ve, čigav je, ter kam in zakaj mora hoditi. Potem je vse skupaj ugasnilo in zbudil se je kakor iz sna v staro vsakdanjost, v isti kaos, v katerem je živel prej. Z eno samo razliko. Mojzes je vedel, da je tisti plamen, tisti grm, ki je gorel in ni zgorel resničen . In da je njegov poklic resničen. Praznik Brezmadežne je dan, ko se spominjam svojega poklica. Kakor Mojzesu in Mariji in še mnogim ljudem se je tudi meni gotovost načrta, ki ga ima Bog z mano, zasvetila samo za par trenutkov. Kot skromen plamenček v burji mi je njegov mir pogrel roke in srce, ...

To, da se zadnje dni precej mučim s pisanjem svoje magistrske naloge, je mojim bližnjim že čisto jasno. Vame, na moje besede, pisanje, celo v glas in bojda tudi na telo se je prenesla strahovita brezvoljnost, ki se kaže tako v jamranju, kot v počasnosti moje hoje, v jamranju in še čem. Z vso težo se je ulegla name. Do nedavnega pravzaprav sploh nisem vedel, zakaj je tako. Menil sem, da je verjetno moje telo po dveh mesecih intenzivnega dela preprosto preveč utrujeno, da bi v razmišljanju, brskanju, iskanju in ustvarjanju zmoglo še kakšno svežino. Do danes. Danes sem videl, da sem se zmotil. Moja brezvoljnost je - bolj kot sem mislil - povezana z občutkom nesposobnosti. Vse skupaj se je začelo kak mesec nazaj, ko nam je profesor vrnil prve raziskovalne naloge pri seminarju in se večini zahvalil za njihovo delo, potem pa se je ozrl vame in rekel: " Ma voi, dell'est ... Vi z vzhoda, vi imate pa res katastrofalno italijanščino. Un disastro ." Saj ne, da bi o sebi imel t...

Iz ledeno hladne noči se je med avtomobilskimi žarometi tam nekje v daljavi neopazno pričelo svitati jutro. Prebral sem Miklavževo pismo, ki mi ga je poslala prijateljica. In na licu je nekaj zmrznilo, v prsih pa nekaj stalilo. To je bilo letošnje Miklavževo darilo zame. Ker pa Miklavž vedno pretirava, bi moral vedeti, da to še ni to. Ko sem prispel na mojo redno postajo Barberini, sem v denarnici izbrskal tri evre, ki so ravno dovolj za dve karti. Tako, za vnaprej, da mi jih ne bo treba kupovati v naglici, sem jih sklenil kupiti raje danes, ko sem bil ravno pri času. Na hitro sem jih odvrgel v avtomat in čakal, da mi natisne tisti dve karti. Trajalo je več kot navadno - kar v Rimu v bistvu ni nič nenavadnega - da je treba kaj dolgo čakati, namreč. Ali da se kaj pokvari. A sem res že gledal, kaj se avtomat tako obira, ko mi je najprej izpljunil eno karto, potem pa - naenkrat dve! Pogledal sem, kaj se dogaja, a ni bilo nič narobe. Nobenega doplačila ni zahteval od mene. In sem pač ...

Moj ljubi sveti Miklavž, čakam te. Tiho, v vznemirjenem pričakovanju in s sijočimi očmi, ki verjamejo, ki upajo, ki sanjajo. Kakor vsako leto doslej tudi nocoj pogledujem skozi okno in prisluškujem, ali boš prišel, ali se boš spomnil tudi name. Posodo sem ti pripravil. Čisto tako je, kot takrat, ko sem bil še otrok, ko mi je mama s skrbjo naročila, naj vendarle pripravim dovolj veliko skledo, da bo šlo notri vse, kar ima Miklavž zame. Velika skleda je, saj boš videl. Pa ne zato, ker si veliko stvari zaslužim, ampak ker jih veliko potrebujem. Manjka mi volje in energije, da bi končal, kar sem začel. Manjka mi vere v zmago lepega in dobrega v teh mrzlih dneh mnogih preizkušenj. Manjka mi miru. Manjka mi narave, burje in belega snega. Najbolj mi manjkajo ljudje, ki jih imam rad. Nocoj si upam tudi po malem jokati, da sem sam, sam sredi velikega mesta, ki svetlo in hrupno, pa nima kaj povedati in ne zna pogledati v oči kot tisti moji dragi ljudje, ki jih danes tako zelo pogreš...

Spomnim se edinega godu svete Barbare, ki sem ga praznoval kot kaplan v Idriji, mestu rudarjev, ki so si to svetnico vzeli za svojo. Zelo mraz je bilo in kot krušne drobtine drobne snežinke so plesale po zraku. Čisto drugače kot v (pre)toplem Rimu, pa vendar nekoliko podobno. Tistega dne se ne spominjam zaradi ničesar drugega kot zaradi mehke luči, ki je sicer vse dni žarela v posebnem stolpiču na vrhu cerkvene strehe. Tistega večera pa sem jo opazil. Ker je bilo tako temno in jaz tako izgubljen. Tisti večer pa sem jo zagledal. In odtlej nosim tisto luč nekje globoko v sebi. Davi je bilo podobno temno. In podobno izgubljen sem bil, kot tistega dne v Idriji. Velikokrat se moje notranje stanje tako lepo prelije v kako zunanjo metaforo. Ko sem se odpravljal maševat k sestram elizabetinkam v samostan, sem zgrešil vhod. Prišel sem pred garažo in pred zaprta vrata. Nisem vedel, kam. Nikogar ni bilo. Sprva sem še nekaj poskušal, potem pa sem obstal in čakal na jutranjem mrazu. Ker ni bil...

Ponoči sem se zbudil v solzah. Imel sem hude sanje. Moji družini, moji dragi družini se je v njih zgodilo nekaj strašnega, moji že davno pozabljeni strahovi iz otroštva so se dvignili na gladino in me začeli zalivati. Kričal sem, ker nisem mogel verjeti, da je res tako, kot je – in potem sem se zbudil. Zbudila me je tema . Za nekatere so te moje sanje resnične, otipljiva groza so. Njihova tema je resnična. In delim jo z njimi. Ne vem, zakaj je tako, a že nekaj let tik pred začetkom adventa moje življenje postane nekoliko temnejše. Izvem za mnogo težkih in hudih stvari, tako hudih, da nimam besed, niti zadosti močne volje, niti vere, da bi molil, da bi vztrajal, da bi zaupal, da se vse skupaj vendarle izteka v dobro. Samo nekam bi šel, nekam daleč stran, pozabit na vse. In mnogokrat tudi grem, razočaran nad Bogom, svetom in nad seboj. Takrat me tema uspava . Kar je sicer povsem naravno. Vajeni smo, da se pred grozljivostjo teme odzovemo z begom in umikom v sanje in spanje. Takš...

"Laurus" je zgodba o nekem ruskem človeku, ki verjetno sploh nikdar ni obstajal, obstaja pa zdaj . Zdravilec Arsenij je zame bolj živ, kot bi lahko bil kdorkoli drug, in je živ zato, ker je njegov greh tako krut in tako človeški, ker so njegove sposobnosti tako navdušujoče in neverjetne, ker je njegova samokritičnost tako globoka in resnična in ker je njegova ljubezen tako velika in tako topla, da bi moral obstajati. Nekam na konec srednjega veka ga je postavil avtor, ki je hotel, da s popisom njegovega življenja izvemo ne samo nekaj več o srednjeveški Rusiji, ki je čakala konec sveta, ne samo o bornih razmerah, skozi katere so se takratni ljudje nekako prebijali, hotel je, da izvemo nekaj več o življenju samem. O veri, o nežnosti, o spreobrnjenju, o ljubezni - in kaj vse to pomeni. O življenju in o vlogi tolikih stvari, ki pot človeka delajo za pot s smislom in namenom. "Laurus" je drugačna knjiga, zaradi tega je dobra. Pravzaprav njena največja vrednost sploh n...

Hrana za lačnega in pijača za žejnega, obleka za nagega in streha za gosta, obisk za bolnega in zaprtega. To je to. To je bolj ali manj povzetek krščanstva. Vse ostale opombe, razlage in dodatke, »razen« in »ampak«, ki bi nam pomagali izmakniti se vsemu temu, smo dodali sami. Seveda so ti naši dodatki normalni. Vsak se boji človeka, ki trka na naša vrata. Neprijeten je. Nekaj našega bi rad. Zato nam je težko in zato pred njim zapiramo vrata. Prepih nam delajo, motijo mir in naše toplo življenjce. Oni pa trkajo kar naprej in nam hladijo ognjišča … Zaradi njih je krščanstvo težko. Ker naj bi bilo to neskončno in neusmiljeno trkanje – trkanje Boga. Tako je hotel Kristus: naj razumemo berače našega življenja kot njegov obisk. Njegov prihod v naše življenje. Zato prilika o tistem zadnjem dnevu – kot prav tako tudi tisti vznemirjajoči ljudje našega življenja – tudi niso grožnja, da bomo šli v pekel, če jim ne bomo postregli. Nikakor. Je samo opomin, da bi videli stvari, ki se jih morda ...

Črni petek je, black friday . Tako so Američani neformalno poimenovali dan po zahvalnem dnevu ( Thanksgiving day ), ko se v ZDA prične nakupovalna sezona pred decembrskimi (če jim lahko še rečemo božični, ne vem) prazniki. Tako se imenuje zato, ker na ta dan ponavadi trgovci iz rdečih številk (izguba) pridejo v črne, tiste, ki predstavljajo dobiček. Vendar se to ime izvirno nanaša na nekaj drugega. Za »črni petek« so namreč najprej razglasili dan velike finančne panike leta 1852 in vse odtlej je ta izraz postal tudi ime za dneve, ki so človeštvu prinesli kakšne velike katastrofe. Zato je ta izraz za dan nenormalno velike potrošnje kar pravšen. Črni petek je resnično črn dan, ker je to dan, ko se človeku pred očmi povsem stemni. Popolna tema ga zagrne. Razen obljubljenih popustov in posledično še nečesa, kar bi imel , ne vidi nikogar in ničesar drugega. Sploh ne more razumno razmišljati, kot začaran je, vklenjen v verige, ki si jih nadene kar sam. Denar in obljubljena lastnina pop...

Morda je to naša težava. Predstavljati si, da so talenti zlato in dragulji, nekaj svetlega in bleščečega, vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno . Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne ? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno . In da prihajajo pred ...

Nekoč sredi študija v Ljubljani se mi je zgodilo vnetje glasilk. To ni bilo kar tako. Moj glas in moje petje mi je bilo v velik ponos. Potem pa ta šok. In to ravno pred veliko nočjo, ko naj bi z njim tako močno zablestel pred vsemi v župniji. Bil sem jezen na Boga, zelo jezen. V času te preizkušnje, ko je lepa zunanjost minila, je iz mene priteklo tisto, kar je bilo v meni. Jeza, ki je izražala moj egoizem, napuh in željo, da bi bil nekaj več od drugih. Nobene lepote, sama grdobija. Nam in našemu svetu je oblika, podoba, zunanjost zelo pomembna. Veliko se ukvarjamo z njo. Pred drugimi naj bi pokazala to, kar mi smo, ali vsaj to, kar naj bi bili. Podoba ustvarja ugled in daje moč, zato je tako pomembna. Toda čas in življenje kvarita in rušita fasade in zunanjosti. In ko neka zunanjost propade, bo iz nje priteklo tisto, kar je znotraj nje – in oblika ne bo pomembna. Pomembna bo njena vsebina. Zato nas čas in njegova kruta minljivost popolnoma razgalita. In če smo pošteni, je minlj...

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno ?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh , ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem...

Blagri so največ, kar imamo. Najpomembnejše Jezusove besede. Vse so postavile na glavo . Obrnile so logiko, ki nam je znana, porušile so temelje sveta, v katerem živimo. Kdor vsaj malo pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni. Ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni. Ali tisti, ki jih preganjajo. Pa ubogi v duhu. Ravno narobe je. In na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir. Kvečjemu so to največji poraženci, kar jih je, izkušnje nas tako učijo. Zato se s temi Jezusovimi besedami vse spreminja, vse se obrača na glavo, vsa naša resničnost postaja drugačna . Brez boja, brez denarja, brez orožja, brez revolucije. Jezus vse to spreminja samo z besedo . Ker nas ljudi ne želi napraviti srečnih tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil samo  naš pogled nanjo. Blagri namreč niso stvar neke daljne prihodnosti, ampak stvar sedanjosti. Jezus ne pravi: "Blagor ...

Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti , da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila . Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse ...

Čakam te. Čakam, prisluškujem miže, kdaj med tisoči stopinj začutim tvoje, kdaj med tisoči zaznam tvoj dih. Povsod te iščem: po vseh križiščih, po vseh poteh, v potezah prihajajočih in odhajajočih, v igri oblakov, v menjavah senc pod večer … O, leta dolgo te iščem. Nekoč boš prišla. Z lasmi dišečimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbežna, z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun, ki skriva v sebi zdaj smrt zdaj življenje … Nekoč boš prišla. Ker moraš priti.

» Učitelj … Povej nam torej, kaj se ti zdi … « (Mt 22,17) Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanje o davku, ki so ga učenci farizejev in herodovci postavili Je...

Začelo se je ravno tako, kot se začne tale kratka (140 strani), a odlična knjiga. Nekoliko skeptično sem jo začel brati, s takimi odrezavimi mislimi, kot so tiste s prvih strani; ker so poglavja kratka, sem prebral par strani, pa jo spet odložil. Nisem se ji hotel popolnoma predati. Mislil sem, da je taka, kot začne, otroško preveč preprosta, da bi bila prava zame. Vendar je skrivnost in lepota te knjige prav v tem, da raste, da se razvija, da se začne z otroško preprostim jezikom, s kratkimi povedmi čisto otroškega doživljanja življenja, in ta potem raste, zori skozi nevihte in viharje same zgodbe, začenja prehajati iz časa v čas, in se bere kot pripoved neke stare gospe, ki se spominja svojih življenjskih korakov, sledi, iskric sredi svoje zgodbe. Pripoved tako sčasoma postane prava zgodba, dokler ne ta grenko-sladek roman o lepoti in teži življenja, ki je prav lahko tudi ena od skritih zgodb naših starih staršev, preraste v pravo lekcijo zgodovine in prihodnosti ... in sedanjosti ...

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo . Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje , ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu ži...

Evropo bo tišina drago stala. Zato, ker je to tišina potuhnjenosti, tišina zamašenih ušes v toplem ugodju. Na tisto tišino pred pendreki in kladivi in pestmi v Kataloniji mislim. In na tisto, bolj neznano tišino, tišino pred tisoč in tisoč življenji, ki padajo pod streli na poti na Staro celino, pred smrtmi, za katere niti ne vemo. Zato, ker vrsta Kataloncev in Afričanov pred našimi vrati naglas bere evangelij današnjega časa. In ker so danes oni »kamen, ki so ga zidarji zavrgli«, vogelni kamen, na katerem stoji življenje. Italijanski ateistični mislec je dejal, da se problem sodobnega krščanstva skriva v dejstvu, da smo kristjani na neki točki svoje poti začeli bolj verjeti srednjeveški filozofiji kot evangeliju . Mislim si, da smo tako naredili zato, ker je evangelij preprosto pretežek in preveč naporen, da bi živeli z njim. Vsaka črka nas je spravila v nelagodje, ker je evangelij pač vedno takšen, da sili k spremembi. Točno to je tista njegova napornost. Veliko raje živimo v n...

Zaprl sem oči. Veter mi je vel čez obraz in sramežljivo sonce, povsod naokoli vsakdanji vrvež, jaz pa sredi njega, a pravzaprav nekje čisto drugje. Počival sem. Pustil sem si nekaj trenutkov tišine, da bi razumel, kje sploh sem in kaj se je danes sploh zgodilo. Na trg pred katedralo svetega Jakoba se je opoldne, ko smo prispeli v Santiago, usula množica ljudi. In ko smo sedeli in občudovali pogled, ki smo ga sanjali 30 dni, so se počasi, drug za drugim pred nami prikazovali naši sopotniki, za katere smo mislili, da jih ne bomo več videli. Najprej Ally, ki smo jo izgubili nekje pred Leónom, potem veliki Argentinec Alejandro, Bulač, Napoletano, Lino iz Milana in Francoz Alexandre, ki nam je drugi dan naše poti preskrbel ležišče in ki smo ga potem vedno znova srečevali ter še mnogo mnogo drugih ljudi, ki smo jih poznali samo po nasmehih in ki bodo to, namreč nasmejani romarji, v spominu tudi ostali. Pot res vedno da, kar se zdi, da je vzela. Bilo je lepo, veselo, zmagoslavno in prisr...

20 kilometrov pred Santiagom smo, Arca pa je danes vlažna in mrzla. Tako v spalni vreči čakam, da se mi edine dolge hlače, ki jih imam s seboj, vsaj za silo posušijo, ker je za kratke precej premrzlo. Opralo nas je. Za razliko od vseh ostalih dni, ko smo se kot po čudežu vselej nekako izognili močnejšemu dežju, nas je tokrat za ovinkom čakal pravi naliv, za posladek pa gosti pršec naravnost v obraz. Menda ne gre, da bi v Santiago prišel, ne da bi te enkrat samkrat opralo. Verjetno zato, ker je treba - po vseh prašnih in blatnih korakih, ki si jih na tej poti naredil - vanj priti čist. Pa ne govorim o tem, da sem danes ob dežju Bogu pel hvalnice. Glede tega se nisem spremenil in če bi rekel, da sem si med potjo žvižgal psalme, bi bil grd hinavec. To pa ne pomeni biti čist, ravno narobe. Dež mi je in mi bo še dolgo napor in hoditi po dežju zame ni nikakršno veselje. Tudi ne mislim, da je to namen te poti, da bi vzljubil nevšečnosti. Je pa takale preizkušnja dobro ogledalo. Kot vsaka...

Vsak korak je vreden truda. Za meglo se rodi sončen dan, za ovinkom te čaka klopca, za besedo resnica. Lahko tudi dež in pršenje iz megle ali pa recimo ostareli par, ki zvečer glasno drnjoha, ob petih zjutraj pod pogradom šumi z vrečkami in se pri mizi čez uro glasno pogovarja. Toda zdaj že vem, da me je in da me bo vsak korak nekam prinesel, še zdaleč namreč ne gre samo za tisti končni Santiago. Zato je vsakdo, ki hodi, že sproti blagoslovljen, ne šele na koncu, za nagrado. In posebno vlogo pri tem ima bolečina. Ja, spet bolečina, verjetno najbolj zvesta sopotnica romarja, ki ostane tudi takrat, ko gredo vsi ostali proč. Bolečina. Z njo sem začel Camino, z njo ga tudi končujem. Sprva me je naučila počasnosti in videti stvari, ki jih hitri tempo ne zmore. Sedaj, na koncu, pa me sili, da se za vsak korak potrudim. Da vložim napor za nov ovinek, za novo obzorje, za novo spoznanje. Ko enkrat toliko prehodiš, ti je vse že tako samoumevno. Pa ni. Korak je večji, kadar se zanj potrudiš....

Ko si enkrat v mestu Palas de Rei, se ti zdi, da te nič več ne more ustaviti, da si vse hude in težke stvari že preživel. Glede na grozljivih 780 na začetku poti, se ti zdi teh borih 66 kilometrov resnično le še kot malo daljši sprehod. In zelena Galicija s svojimi prijaznimi grički res ne izgleda tako težka kot recimo vzpon na O Cebreiro. Toda Camino je brutalen, ker je nepredvidljiv do konca. Do zadnjega koraka, do trga pred katedralo svetega Jakoba. V to me je prepričala današnja megla, ko nismo videli več kot le par metrov naprej. In v to me je prepričala Hrvatica, ki spi na sosednjem pogradu in ki se bo do Santiaga jutri zapeljala z avtobusom. Njena noga je preveč poškodovana, da bi lahko dokončala to dolgo pot. Nikoli ne bom vedel, kaj me čaka ta ovinkom. Vem samo to, da bo - karkoli že bo - iskreno in koristno. Čeprav sem sam pri sebi mislil, da sem pod Železnim križem pravzaprav že končal svoj Camino in da moram zdaj samo še prehoditi teh nekaj etap do konca, da je tudi te...

Takoj ko smo stopili iz alberga v oblačno jutro, je pričelo rositi. Na dež vedno odreagiram precej negativno, s slabo voljo in nerganjem. Danes je bilo drugače. Nekako se mi zdi, da sem pot sprejel tako, kakršna je pač bila. Ni se ulilo, tako da se je dalo hoditi, ne da bi se pretirano zmočili. Poleg tega je rahel dež to lepo zeleno pokrajino naredil še lepšo. Nekako spadal je med vse tiste jablane in kamnite zidove, na travnike in ulice pod skrilastimi strehami. Čeprav sem na glavo in za vrat dobil tudi kako debelo kapljo, preprosto nisem mogel zameriti drevesom, ki so v sapici otresala svoje kuštrave glave, tako naravno je to bilo. Da, celo dež. Zato pa me je dosti bolj motilo kapljanje ljudi, ki se jih je na poti zdaj nabrala že cela množica. To sem pričakoval, ker smo prav danes prečkali mejo stotih kilometrov do Santiaga in ker dobi potrdilo, da je opravil Camino, vsakdo, ki na njem prehodi vsaj zadnjih 100 km. Pričakoval sem, da jih bo veliko, moram pa reči, da jih nisem pri...

V Sarrii smo si izbrali krasen albergo. Lep, čist, toplo domač in dobro opremljen, celo TV ima, da bomo zvečer lahko gledali zgodovinski finale naših košarkarjev. A ko ležim na postelji in pišem te vrstice, okoli mene tečno brni debela mesarska muha. Na živce mi gre, ker kvari moj navdih, in rad bi jo počil, a se vsakokrat izmuzne in nadaljuje s svojim zoprnim brenčanjem. Pot od Triacastelle do Sarrie je prekrasna gozdna pot, kot iz pravljice, obraščena z mahom in praprotjo, pod mogočnimi hrasti in trdoživimi kostanji pelje navkreber, dokler ti oko ne počije na prostranih travnikih in smaragdnih gričkih za njimi. Človek hodi z veseljem, kot bi letel na nevidnih krilih, tam zadaj, komaj 120 kilometrov daleč je še Santiago, potem pa pride tečna muha in ti pokvari želje in navdih in načrte. Sredi poti je kdove odkod name prišla nenadna švohost on pot je bilo treba končati po borih 18 kilometrih. Na tej poti sem se naučil gledati in opaziti in poslušati marsikaj. Dvigniti glavo in n...

Pot daje vsega, kar potrebuješ. S praprotjo in kamnitimi zidki obrobljena pot, ljubke vasice iz fliša, kjer življenje še vedno teče počasi kot nekoč, meglice, ki se igrajo z vetrom in skrivajo vrhove pred očmi radovednežev, mogočni gozdovi starih in velikih dreves, osupljivi razgledi in lepi, nasmejani obrazi, ki jih je na poti vedno več in več, so galicijske hribe naredili za prostor nekega drugega sveta, kamor se zatečeš, da ne bi pozabil, da je življenje navsezadnje lepo. Da življenje ni le Meseta, temveč je tudi Galicija - in da sta to sosednji pokrajini, tako velikokrat zelo blizu ena drugi. Samo čez hrib je treba - in je življenje drugačno. Ne gre za beg, resnična in prava pot je to, z jakobovimi školjkami in rumenimi puščicami. Ista pot, ki je odprla toliko ran in žuljev, daje tudi toliko lepot, da jih srce komaj more nositi. Velikokrat tudi hkrati, eno z drugim ali eno za drugim, ker na razgledu piha ledeno mrzel veter in ker so hribi z meglicami lepši kot z že kar malo ki...

Sedim na kamnitem zidu pred cerkvico v La Fabi, pod menoj pa v vetru nežno kot morje valovi žametno zelen kostanjev gozd. Od tam nekje se kot praznično pritrkavanje sliši udarjanje kravjih zvoncev. Nad mano se podijo oblaki in počasi izginjajo za zelenimi gorami na obzorju. Z druge strani, v hrbet se mi z nasprotnih hribov kotali mrzel veter. Ne moti me. Čeprav me zebe v noge, me s strani greje prijazno sonce. Lepo je. Vse je na svojem mestu. Počutim se, kot da spadam prav sem, na ta nizki zidec, pod te tihe zelene gore. Kakor senca starega javorja tudi moja pada na cerkvene stene. Toda vse je na svojem mestu, vse, kakor mora biti. Vse ima svoj prostor, tudi moja senca. Tako je danes vse na mestu tudi v mojem življenju. Vse tako, kakor je prav, vključno s soncem in vetrom in oblaki, "tema in svetloba, slavita Gospoda." (Dan 3,72) Sem me je pripeljala pot, na to mesto, kjer se prvič na Caminu počutim kot doma. Ni naključje, da sem tu. Sklenili smo že, da pojdemo naprej, d...

Pod zadnjim resnejšim vzponom na Caminu leži mestece Villafranca del Bierzo. Po oblačnem dopoldnevu zunaj sije prijazno toplo sonce, a ker je spet začel vleči mrzli zahodnik, je šumenje trepetlik veliko prijetneje poslušati zavit v spalno vrečo in s knjigo v roki. "Tek za zmajem" v angleščini sem izbrskal med par knjigami, ki so jih tu pustili angleško govoreči romarji. Prija mi. Prebral bom sicer zelo malo in knjigo bom seveda pustil tu, toda zelo mi prija, da spet lahko berem. Pomirja me, vključno z vetrom, ki se podi okoli voglov. Tega danes potrebujem, ker se moram malce umiriti od stalnega premikanja, stalnega ugotavljanja, načrtovanja, tuhtanja, soočanja s samim seboj in s svojimi napakami. Ne bi si mislil, da bom to kdaj zapisal, toda poti je včasih tudi preveč. Prehodili smo že 600 kilometrov in poleg mojega srca je tudi je utrujeno, globoko utrujeno tudi moje telo. Ko se zjutraj zbudim, se mi zdi, da spanca ni bilo dovolj niti za začetek. In prvi koraki, tisti še ...

Še v temi smo tiho in hitro stopali po blago vzpenjajoči se stezici. Zarja je že čisto nežno barvala obzorje in veter je kot mi trije povsem potihnil. Vsak je hodil s svojimi mislimi, s svojim kamnom v prsih. Šli smo pod Železni križ, da bi tam, kot že mnogo romarjev pred nami, pustili vse, česar ne moremo več nositi s seboj. Kot kratek in tih pogreb je bilo tisto moje stanje pod križem. Še zadnjič sem prebral tri besede na kamnu, tri besede, ki jih za vedno puščam pod križem, da bi šel naprej. Stisnil sem ta kamen, kakor mati stisne otroka, preden gre za vedno od doma, in ga počasi položil na množico drugih kamnov, popisanih s tisoč drugimi besedami, podobnimi mojim. Težko mi je bilo, solze so mi silile v oči. To je nenazadnje del mene, ki ga imam rad, ki ga nočem zapustiti, sicer ga ne bi nosil s seboj. Pobožal sem ga in ga še zadnjič pogledal. Potem sem ga pustil tam. Nisem ga zapustil, nisem ga pozabil in z ničemer ga nisem nadomestil. Te tri besede so jaz in v meni bo za nji...

Oblaki se valijo čez gozdnata pobočja sosednjih hribov. Samo na trenutke se kakor iz sanj prikaže kak topel sončni žarek. Mraz je. Silovit in mrzel veter se zaganja v kamnite zidove hiš v Foncebadonu, se podi okoli voglov in kot čas odnaša stran mnogo stvari in misli in besed, jaz pa pod streho bivše cerkve ležim na pogradu in pišem besede na kamen. Pomembne besede. V mojem življenju označujejo ljudi, ki sem jih ljubil in so odšli, jaz pa sem ostal z njimi. Ne zamerim jim več. Oni so naredili, kar so morali, kar je bilo treba, jaz pa ne. Zdaj, ko to pišem, namreč vidim, da zato nikdar nisem bil to, kar sem. Nikdar nisem sprejel tega, kar sem. Bil sem človek preteklosti. To je kamen, ki sem ga pobral včeraj na samotni poti pred Astorgo, v tistih trenutkih, ko sem se počutil najbolj skrušen in krhek. S sabo sem ga prinesel, ker je to, kar sem danes jaz. In nanj pišem stvari, ki jih želim pustiti na tej poti. Tradicija namreč veli, da je treba pod križem na Cruz de Hierro (Železni kr...

Pokrajina se mi je spet priljubila. Monotono ravnino so že vse od Leóna dalje zamenjali ljubki grički in v ozadju se že kažejo obrisi gora, kamor se bomo v kratkem povzpeli na najvišjo ležečo točko Camina. Temu primerno je tudi pot postala veliko bolj razgibana, spet bolj zelena in zanimiva. In tako je danes postalo tudi znotraj mene. Današnja pot mimo prisrčnih vasic in gozdičev je razkrila moje globoke strahove. Zjutraj sem se po devetnajstih dneh končno odločil, da bom poskusil hoditi brez opornice za desno koleno, ki je že vse od začetka moj osnovni del opreme. Z začetka je malce zabolelo, ker se je noga pač malce razvadila stalne pomoči, toda potem je šlo brez težav in brez bolečin. Počutil sem se tako zelo svobodnega. Tako zelo, da sem tudi na poti, ki je sprva vodila ob zelo prometni cesti, slišal ptice in gledal polžke. Vesel sem bil, kar na petje mi je šlo. Toda potem se je vame zarinil dvom, če bom zmogel - ker pač doslej nisem. Takoj so me zagrabile bolečine. Po kilomet...