Več kot spomin

Sredi kaosa, ko ni več vedel, ne kdo je, ne zakaj je tu, izgubljen, pomešan kakor ovca med ovce, med želje in pričakovanja, med tem, da bi moral storiti nekaj več, in med občutke nemoči, se mu je nekega dne, v neki tihi, čisto samotni uri vžgal plamen pred očmi. Nekaj čudnega in neznanega, nekaj čisto nepričakovanega in nerazumljivega je bilo to, neka že pozabljena sreča in gotovost, občutek, da je vse na svojem mestu. Da natanko ve, čigav je, ter kam in zakaj mora hoditi.

Potem je vse skupaj ugasnilo in zbudil se je kakor iz sna v staro vsakdanjost, v isti kaos, v katerem je živel prej. Z eno samo razliko. Mojzes je vedel, da je tisti plamen, tisti grm, ki je gorel in ni zgorel resničen. In da je njegov poklic resničen.

Praznik Brezmadežne je dan, ko se spominjam svojega poklica. Kakor Mojzesu in Mariji in še mnogim ljudem se je tudi meni gotovost načrta, ki ga ima Bog z mano, zasvetila samo za par trenutkov. Kot skromen plamenček v burji mi je njegov mir pogrel roke in srce, potem pa sem spet moral na pot, v mraz in led negotovosti in nemoči. Tisti plamen pa ... je ostal v meni. Ne kot spomin, ker se od spominov ne moreš pogreti. Opekel me je, me zaznamoval, me spremenil. In čeprav me večkrat hladi, kot pa greje, me živi: tisti kratkotrajni občutek, da vem, da je, da moj poklic ni stvar moje domišljije, da ni slučajen in da je zato moje mahanje proti vetru smiselno.

Samo to, da vsakič znova, ko me premetavajo viharji življenja, obnovim zaupanje v tisti prvi klic ljubezni, samo to mi daje preživeti. Življenje je pretežko, da bi zmogel brez njega.

"Tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal." (Rim 8,29-30)