Besede za srce

Antonio Ciseri, Ecce Homo Na eni strani Pilat, na drugi Jezus. Bog in človek. In debata, v kateri se človek odloča o Bogu. In o sebi. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Torej? Je? Ga ni? Mora biti. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi člov...

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, se usedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega. Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Nenazadnje je vedno še toliko za postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo. Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo aktivnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z g...

(odlomek) Čutiš, da te nič več ne teži; tvoja skorja v večnosti počiva, sok pod njo se zbira in kipi. In od zunaj vanj se žar preliva, ker na vrhu polno in žareče tvojih senc veriga se vrti. V tebi pa je že spočeto, kar vsa sonca preživi.

Na prvi pogled ni videti, da bi živeli sredi kakšne posebno velike stiske, navsezadnje imamo lepo življenje, tudi vojne in potresi so se nam ognili, torej je konec vsega še daleč. Po drugi strani razmišljam, ali ni še večja stiska kot vojna in potres tista tema, v kateri hodimo dandanes, tema brez zvezd, ki povejo, kje se nahajaš in kam moraš iti. Tema, ki te strese tako močno, da ne veš, kaj je prav in kaj narobe, da se nimaš na kaj nasloniti, da ni trdne točke, po kateri bi ravnal svoje življenje, ker je vse na izbiro in zato vse negotovo. V imenu svobode smo si sklatili zvezde z neba in ostali v temi. Nekateri še ne vedo, da smo v temi, tisti, ki še naprej živijo v siju praznih luči potrošništva in individualizma, da ne rečem egoizma. Ne razumejo, da je vse to z uspehi in zabavo in imetjem tako zelo minljivo in prazno, da so sami, ko pritrjujejo zdaj tej, zdaj oni resnici, misleč, da jim bo to ohranilo položaj ali življenje. Ostali, tisti, ki vedo, da so v temi, iščejo, oprez...

Nisem vedel zanjo. Potem sva se srečala. Na koncertu Carmen manet sem sedel in one so jo zapele. Lepo, zares lepo. Pretresljivo je odmeval Arnesen med stoli Gallusove dvorane. Besedilo pa ... se mi je zdelo nekoliko preveč preprosto za takole veliko skladbo. Seveda sem slišal samo prvi verz: » I believe in the sun even when it is not shining. « (Verujem v sonce, tudi ko ne sije.) Ostala dva sem tisti trenutek preslišal. Nekje v meni je namreč avtomatizem, ki podobne sladkobne misli ustavlja že kar na vratih in jih pošilja proč. Tako je, ker so mi začele že presedati, pozitivne misli za lep dan in kar je temu podobnega. Preveč jih je dandanes in premalo resnice je v njih. V preddverju sem izvedel za celotno besedilo. I believe in the sun even when it is not shining, I believe in love even when I feel it not, I believe in God even when He is silent. Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Zmrazilo me je po ...

Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere ...

Jezusovi blagri so navodilo, ali bolje rečeno nasvet, kako se postane svet. Pravzaprav čudni nasveti, saj gotovo še vedno mislimo, da pomeni postati svet nekako dvigniti se iz povprečja, biti nekaj izjemnega, škof, mučenec, pisatelj izjemnih teoloških knjig. Torej: narediti nekaj vrhunskega, tako ali drugače izkazati se. Tudi za nebeško kraljestvo naj bi torej veljalo tako kot za vsa druga kraljestva. Diplome, čini, priznanja. Toda Jezus govori drugače. Govori, da so srečni – da so torej sveti – tisti, ki so ubogi v duhu, torej tisti, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti so zato prizanesljivi tudi do drugih, ki so ravno tako pomanjkljivi. Da so sveti tisti, ki so krotki, ki so fer, ki ne zlorabljajo svoje moči za dosego svojega cilja in ne svojih povezav v čakalni vrsti pred zdravnikom. Da so sveti žalostni, tisti, ki pogrešajo, in tisti, ki zmorejo jokati z jokajočimi. Da so sveti tisti, ki iščejo pravico, ki jim ni vseeno, tisti, ki so občutljivi za krivice tega sveta, tisti, k...