Ko padejo zvezde

Na prvi pogled ni videti, da bi živeli sredi kakšne posebno velike stiske, navsezadnje imamo lepo življenje, tudi vojne in potresi so se nam ognili, torej je konec vsega še daleč. Po drugi strani razmišljam, ali ni še večja stiska kot vojna in potres tista tema, v kateri hodimo dandanes, tema brez zvezd, ki povejo, kje se nahajaš in kam moraš iti. Tema, ki te strese tako močno, da ne veš, kaj je prav in kaj narobe, da se nimaš na kaj nasloniti, da ni trdne točke, po kateri bi ravnal svoje življenje, ker je vse na izbiro in zato vse negotovo.

V imenu svobode smo si sklatili zvezde z neba in ostali v temi. Nekateri še ne vedo, da smo v temi, tisti, ki še naprej živijo v siju praznih luči potrošništva in individualizma, da ne rečem egoizma. Ne razumejo, da je vse to z uspehi in zabavo in imetjem tako zelo minljivo in prazno, da so sami, ko pritrjujejo zdaj tej, zdaj oni resnici, misleč, da jim bo to ohranilo položaj ali življenje.

Ostali, tisti, ki vedo, da so v temi, iščejo, oprezajo za zvezdo, za nekim trdnim temeljem, osjo, ker nekje mora biti, sicer bi bilo pretežko živeti.

In res, sredi te teme mnogih praznih luči prihaja Sin človekov z veliko močjo: ta moč je njegova ljubezen. Po mnogih bridkih spoznanjih, po mnogih razočaranjih, po mnogih izkušnjah izkoriščenosti v današnjem svetu težko nekomu verjamemo, razen če nas ima rad. Njegova ljubezen, ta je temelj njegovi resnici, njegovemu evangeliju. Ne izkoriščanje, ne zaslužek, ne manipulacija, ampak ljubezen, edina večna, neminljiva resnica.

Z njo je napisan evangelij. Zato stoji, tudi ko vse drugo pada.

(misel ob 33. navadni nedelji, leto B)