Besede za srce

Slepi berač Bartimaj je podoba človeka, ki mu ni vseeno. Ni se smilil samemu sebi. Ne, on je vpil, kričal je kot jesihar, protestiral je, naj se vendarle kaj spremeni. Čeprav so mu vsi govorili, da nima smisla. Kaj je en glas proti takšni množici, kot je lazila okrog Jezusa, koliko promilov možnosti imaš, da si uslišan, da se zaradi tebe kaj spremeni? Zato sedimo na kavču in se ne ganemo z njega. Tudi če za to prodamo svoje mladostne sanje, tudi če prodamo svoje ideale, za vsako ceno sedimo na kavču. Udoben je, prijeten in varen. Tudi če se zato nič ne spremeni, se ti na njem vsaj ne bo nič hudega zgodilo. Ne boš krvavel, ne bo te bolelo. Takšna kavč-miselnost nas je popolnoma upijanila. Navadili smo se vsega, tudi tistega, kar nas moti, kar v tem svetu ni prav. Za kavč smo prodali svoje vrednote in svoje svetinje. Samo še topla rit , samo to nam je še vrednota. Ste videli, da bi kdo javno protestiral proti kakšni krivici v svetu? Ste videli, da bi kdo zastavil svoje ime in svoj

Kljub temu, da je bilo letošnje poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, » oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem « (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih , ki jih ravno zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. V torek sem sedel na umetnem otočku v Strunjanu, z nogami v morju in z očesom na biserih, ki so se lesketali na vodni gladini. Nekoliko hladen vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepo

Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so mojo ahilovo peto. Iz dokaj srečnega človeka na Zahodu, ki ima vsega na pretek, sem postal človek, ki si kljub temu kar naprej nečesa želi, in sem zato nesrečen. Tako je pač vedno bilo, nemirno je naše srce , vedno, dokler se ne spočije v tebi , je odkril sv. Avguštin, toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor, treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima , da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel . Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zad

Nekje na soncu dolgo bi slonel in bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni; gozd bi žarel in čakal da poletje mine; da listje porjavi in obledi, da pride čas, ko pade slana in potok se skali in je tema zarana. Nekje na soncu, daleč od ljudi, prešteval in pomišljal bi spomine ves dolgi dan, ko gozd žari in čaka, da življenje mine.

Morda ste tudi vi v zadnjem času naleteli na tole besedilo. Gospa je obupana. Nič ni tako, kot si je želela. Po »tragedijah« življenja je propadla tudi pravljica, v kateri je živela, virtuala jo je razočarala. Na tragikomičnem ozadju tega besedila se blešči boleča resnica, da ne maramo resničnosti, ker je »kruta«. Beri: ker ni takšna, kakršne si želimo. In je prav zato ne maramo. Težava je v tem, da je prav to eden od poglavitnih razlogov, zakaj ljudje nismo zadovoljni. Ker je človek v zadnjem času postal gospodar že malodane vsega, nam je verjetno v glavo stopilo tudi to, da bi radi tudi odnose, kakršne si želimo, ne pa takih, kakršni v resnici so. Kakršni so nam pač podarjeni . Življenje je res kruto. In izbire, pri katerih nimamo nobene besede, tudi. Ljudje smo in bomo odvisni od daru, od podarjenih stvari. In ja, težava pri daru je prav v tem, da ga preprosto moraš vzeti takega kot je, da ga moraš živeti, tudi če ti tak ni všeč. In vendar je to življenje, in vendar so odn