Besede za srce

… potem je vse na pravem mestu , takole gre naš pregovor. Do tega spoznanja so se stari gotovo pretolkli skozi precej napak, ki so jih storili, precejkrat so morali pred Boga, pred »sveto« v svojem življenju, postaviti nujno delo, zaslužek, celó preživetje, pa seveda še moč nad drugimi in še kaj, razumljivo, zdelo se jim je, da bo tako njihovo življenje boljše, srečnejše, bolj v skladu s tem, kar so od njega pričakovali in si želeli, in tako so se na Božje mesto postavili še sami, misleč, da bo potem vse tako, kot mora biti. Konflikti interesov Šele potem so menda ugotovili, da stvari na tak način pač ne delujejo, da se tako vse ravnovesje v življenju posuje, ko se pozabi na svete stvari, da s tem namreč žrtvujejo sočloveka, da tako postanejo sužnji svojih pričakovanj in neprestane želje po »več in več«, ugotovili so, da v življenju nastane kaos, kadar je bog v življenju človeka kaj drugega kot Bog … Če povemo drugače, ko ni več vrednot , v katere verjameš tako močno, da jih bran

Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah.  Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zelenin

Da bi prav razumeli, kaj naroča Jezus svojim učencem, preden gredo oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, moramo prebrati par vrstic, ki uvajajo današnji odlomek. V njih Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, da ne bo verodostojno odsevalo Jezusovega oznanila, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja.  Proti nam  Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da zgolj potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalnega, kakršen je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici , ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« (Mt 10,26) 

nosidebar.com »Kadar človek ne more najti globokega smisla, se zamoti z užitkom,« tako je dejal Viktor Frankl. S to mislijo je dregnil povsem v drobovje naše družbe, ki tri dni v tednu čaka na vikend, dva pa porabi, da si od njega opomore, ki se bolj sekira, da še niso odprli barov, kot to, da ne more obiskati svoje mame, ki leži nepokretna v kakem domu za ostarele. Tudi danes smo cele množice ljudi v svetu »izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja,« (Mt 9,36) v čudnem fenomenu, ko ljudje, ki živimo izjemno dobro, nekega dne povsem izgubimo orientacijo, smer, cilj in potrebo, da se kamorkoli že premikamo, saj »ima sodobni človek od česa živeti, izgubil pa je smisel, za kaj živeti.« (S. Kristovič) Strokovnjaki menijo, da so posledice tega stanja duha agresivnost, depresija in številne zasvojenosti, vse to dela iz nas življenje iz dneva v dan, ne da bi vedeli za cilj in globlji smoter svojega obstoja, ki se ponavadi izgubi, ko se preveč vrtimo okoli samega sebe …  Nepogreš

» Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. « (Jn 6,51) On je Kruh. To Jezus pove večkrat in iskreno. On je Kruh – kar nam danes, v obdobju izobilja, pove le malo. Ko je vsega na pretek, človek ne potrebuje kruha, niti ne potrebuje Boga, dovolj so mu jagode in kaviar. Danes je tako kruh postal nevarno živilo, ki se ga je potrebno izogibati, ker redi in nasploh škodi zdravju. Nekoč s tem niso imeli težav, bili so dnevi v življenju naših dedov, ko je bil kruh edino, kar so dali v usta, ni jim škodil, celo prosili so ga, da bi jih zredil, čeprav je bil to večkrat star, morda celo nekoliko plesniv in trd kos hleba. Na večer so posedli okoli mize, potem je zazvenelo, potiho, iz lačnih, utrujenih src: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« iskrena prošnja je to bila, iz nebogljenosti človeške revščine, k Njemu, od katerega usmiljenja so živeli. Potem je mati vstala in odšla iz izbe ter se vrnila s hlebcem, ovitim v bel prt, pražnje, slovesno, kot da gre za kralja v hiši, kot oseba je vs

Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?«  Ljubiti  Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen , vse bolj se nagiba