Preskoči na glavno vsebino

Ljubi me? Ne ljubi me?


Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?« 

Ljubiti 

Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen, vse bolj se nagiba k prepričanju, da je to enkrat sicer bilo tako, da pa je zdaj vse postalo eno samo izkoriščanje, ena sama prevara. In da se je zato treba Bogu upreti, ga strmoglaviti s prestola in zmagoslavno sam stopiti nanj. In tam ugotoviti, kako prekleto sam si … in kako obupno nesrečen. 

Glavna težava je pravzaprav v tem, da ljubezen nasploh, ne samo tisto med Bogom in nami, razumemo kot nekaj statičnega, nespremenljivega, kot nekaj trdno in dokončno definiranega. In da pogosto zato trmoglavo vztrajamo ob njeni podobi v naši glavi, tudi za ceno tega, da se potem monotono vleče iz dneva v dan ter, vsa postana in izrabljena, naše odnose naredi ravno takšne. 

Naše ljubezni, naši odnosi tako zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj. Človek pa ni enak. Nikoli. Je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Zato ljubezen ni in ne more biti vedno enaka, niti dva dni zapored, ker se sicer ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas sicer od človeka oddaljuje, in umira. Zato Bog vsak dan ljubi drugače. Včasih tudi nesprejemljivo drugače. 

Verovati 

Verovati – ali ljubiti Boga – pomeni zato vsako jutro vstati kot ateist in zvečer zaspati kot vernik. Zapišimo še nekoliko drugače, da bomo razumeli, da je odnos do Boga model vseh naših ostalih odnosov: ljubiti pomeni vsak dan znova grebsti za Bogom in znamenji njegove ljubezni v mojem vsakdanu, četudi še tako enoličnem in na las podobnem drugim, boriti se, da bi jo videl, da bi imel v rokah dokaze zanjo, pa se v nerazumevanju jeziti nanj, kričati, si dopustiti »nespodobna« vprašanja in v tišini svojega srca, v hvaležnosti na večer vendarle odkriti še en njegov, popolnoma nov obraz ljubezni, primeren temu, kar sem bil v dnevu, ki je minil. In si reči, ko utržem zadnji cvetni list: »Ljubi me.«

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)

Komentarji

  1. Ponovno se počutim tako blagoslovljeno v svojem zakonu, potem ko je dr. Igbinovia vrnila mojega moža, ki se je ločil od mene za dobre 3 mesece. Sem Maja Anton po imenu iz hrvaške. Čeprav imam usta po celem telesu, ne bo dovolj, da se zahvalim dr. Igbinovii za pomoč pri mojem življenju. Moj mož se je ločil od mene 3 mesece in brez njega sem bila v bolečinah in agoniji, tako da sem iskala pomoč povsod, a nič ni delovalo, dokler nisem mislila na dr. Igbinovio, na katerega sem stopila v stik, sem mu razložila svojo situacijo in je obljubil da se mi bo mož javil v treh dneh, kolikor mi srce še bije zanj. Verjela sem vanj in pripravil mi je urok in mož me je poklical tako, kot je rekel dr. Igbinovia. Prosil je in rekel, da me potrebuje nazaj in zdaj spet živiva srečno. Vsi, ki berejo moj članek, ki potrebujejo pomoč, naj se obrnejo na njegov e-poštni naslov: doctorigbinovia93@gmail.com ali whatsapp +12162022709 in viber +12066713285, kar je najboljši način, da rešite svoj zakon

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej