Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?«
Ljubiti
Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen, vse bolj se nagiba k prepričanju, da je to enkrat sicer bilo tako, da pa je zdaj vse postalo eno samo izkoriščanje, ena sama prevara. In da se je zato treba Bogu upreti, ga strmoglaviti s prestola in zmagoslavno sam stopiti nanj. In tam ugotoviti, kako prekleto sam si … in kako obupno nesrečen.
Glavna težava je pravzaprav v tem, da ljubezen nasploh, ne samo tisto med Bogom in nami, razumemo kot nekaj statičnega, nespremenljivega, kot nekaj trdno in dokončno definiranega. In da pogosto zato trmoglavo vztrajamo ob njeni podobi v naši glavi, tudi za ceno tega, da se potem monotono vleče iz dneva v dan ter, vsa postana in izrabljena, naše odnose naredi ravno takšne.
Naše ljubezni, naši odnosi tako zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj. Človek pa ni enak. Nikoli. Je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Zato ljubezen ni in ne more biti vedno enaka, niti dva dni zapored, ker se sicer ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas sicer od človeka oddaljuje, in umira. Zato Bog vsak dan ljubi drugače. Včasih tudi nesprejemljivo drugače.
Verovati
Verovati – ali ljubiti Boga – pomeni zato vsako jutro vstati kot ateist in zvečer zaspati kot vernik. Zapišimo še nekoliko drugače, da bomo razumeli, da je odnos do Boga model vseh naših ostalih odnosov: ljubiti pomeni vsak dan znova grebsti za Bogom in znamenji njegove ljubezni v mojem vsakdanu, četudi še tako enoličnem in na las podobnem drugim, boriti se, da bi jo videl, da bi imel v rokah dokaze zanjo, pa se v nerazumevanju jeziti nanj, kričati, si dopustiti »nespodobna« vprašanja in v tišini svojega srca, v hvaležnosti na večer vendarle odkriti še en njegov, popolnoma nov obraz ljubezni, primeren temu, kar sem bil v dnevu, ki je minil. In si reči, ko utržem zadnji cvetni list: »Ljubi me.«
(misel ob nedelji Svete Trojice, leto A)
Ponovno se počutim tako blagoslovljeno v svojem zakonu, potem ko je dr. Igbinovia vrnila mojega moža, ki se je ločil od mene za dobre 3 mesece. Sem Maja Anton po imenu iz hrvaške. Čeprav imam usta po celem telesu, ne bo dovolj, da se zahvalim dr. Igbinovii za pomoč pri mojem življenju. Moj mož se je ločil od mene 3 mesece in brez njega sem bila v bolečinah in agoniji, tako da sem iskala pomoč povsod, a nič ni delovalo, dokler nisem mislila na dr. Igbinovio, na katerega sem stopila v stik, sem mu razložila svojo situacijo in je obljubil da se mi bo mož javil v treh dneh, kolikor mi srce še bije zanj. Verjela sem vanj in pripravil mi je urok in mož me je poklical tako, kot je rekel dr. Igbinovia. Prosil je in rekel, da me potrebuje nazaj in zdaj spet živiva srečno. Vsi, ki berejo moj članek, ki potrebujejo pomoč, naj se obrnejo na njegov e-poštni naslov: doctorigbinovia93@gmail.com ali whatsapp +12162022709 in viber +12066713285, kar je najboljši način, da rešite svoj zakon
OdgovoriIzbriši