Besede za srce

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On , kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi . Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne.  To, da ga jemo , pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku , da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos.  Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer.  Je pa res, da se človek ne pusti zlahk...

Eno je oznanilo, ki ga morajo slišati ljudje od Jezusovih učencev, »govorite: Približalo se vam je Božje kraljestvo.« (Lk 10,9) Pravzaprav dvojno. »V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5) Pomenita pa isto. Pomenita prisotnost Boga v življenju človeka, Boga, ki je blizu. In ki je blizu po obnašanju Jezusovih učencev. Rekli smo že, da so Jezusovi učenci najprej pogumni, nenazadnje so zato poslani »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), kot miroljubni ljudje med zverine, kot nezaščiteni pred orožje, kot zdravi med bolne, kot lačni med ljudi, za katere ni nujno, da jih bodo sprejeli. A to seveda ne pomeni, da bi se morali pustiti, da ljudje ravnajo z njimi kot z nečim ničvrednim, nikakor, »delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Ni pogum v tem, da je človek predrzen, temveč v tem, da naredi nekaj, kar je treba narediti, čeprav se mu to upira. In to je delo za mir, to je približevanje Božjega kraljestva, premagati samega sebe in svoje udobje.  Glasni...

Mogoče je nekoliko nenavadno reči, da si »v« nekom, ponavadi rečemo, da si »z« nekom ali pa mogoče »pri« njem, ko si mu blizu, toda to je za Jezusa še vedno prešibka bližina, On za svoje učence moli takole: »da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno.« (Jn 17,23)  Saj je človek poln samo, ko je nekaj »v« njem, ne pa poleg njega, ko je z nekom »eno«, torej. Ne tako, da se to dogaja samo v notranjosti, v mislih, v srcu, ne, temveč ko sta z nekom prav drug »v« drugem, kakor da sta drug drugemu dom in prebivalec, kakor da si v nekoga vsajen, kot da je nekdo padel kot seme vate. Ravno za to gre pri najglobljih odnosih našega življenja, biti »v«, ne samo blizu in ne samo v stiku, temveč »v« vsem tem, to je, kar nas določa in oblikuje kot ljudi, kot osebe. Iz nečesa rasti, ne na nečem, iz nečesa.  Kdo je Bog?  Zato nadaljujemo z raziskovanjem odnosa med Bogom, Jezusom in nami, zelo pomembno je premišljevati ta odnos, ker je temelj vse...

Od nekdaj človek išče nekakšen eliksir za neumrljivost, trudi se, da bi v nedogled podaljšal svoje življenje. Vse, samo da ne bi umrl. Smrt se nam zdi kot grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži. In v neki določeni maniri smo jo že premagali, z zdravili, cepivi in aparati smo danes lahko živi tudi čez sto let, res, lahko si čestitamo, kako zvito smo ljudje prelisičili naravo in si življenje podaljšali v neslutene daljave. Čeprav si ga s tem še nismo nujno izboljšali . Kajti, povejte mi, mar je res toliko bolje živeti priklopljen na aparate pod neonskimi lučmi podzemnih laboratorijev, kakor umreti, ko pride tvoj čas?  Učenje umiranja  Morda je zato tako, ker dandanes več šteje količina kot kakovost, ker več pomenijo številke kot spoznanja in se bolj ceni slava kot bližina. Morda pa se zato človek tako zelo oklepa svojega življenja, ker se boji, da po smrti ne bo več obstajal, k...

Stvari so jasne. V najsvetejšem središču naše vere je ljubezen , največja svetinja in smisel in razlog našega življenja. Zaradi nje smo ali pa nismo kristjani, ta žene naše srce, ki ljubezen prejema zato, da bi jo dalo, kakor srčna mišica, kri prejme, da jo pošlje po telesu. Tako živimo. Tako preživimo, v prejemanju in dajanju ljubezni. »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« (Jn 15,9)  Odnos z Očetom  Težava kot vedno nastane v stiku z našim svetom, ta nam je pojem ljubezni popolnoma spridil, zato se ob njem tako redno motimo, kadar si poskušamo razložiti, kaj je ljubezen in kaj to ni. To besedo je namreč naša sodobnost na nek način ugrabila in jo popačila v njeno karikaturo, kot bi rekel G. Rudolf, ljubezen danes večinoma razumemo kot »uresničitev svojega udobja«. Zato je naše iskanje in učenje ljubezni vedno zahtevna stvar, ki se je tako ali tako učimo celo življenje, danes pa je morda to opravilo še zahtevnejše.  Našemu napornemu iskanju, učenju in razume...

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj, od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo.  Zaradi besede človek  A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar je imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos . Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi, da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede, dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah.  Ampak, bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojen...

Da ljubezen ostane živa, se mora vedno hraniti z nežnostjo in pozornostmi, pa naj gre za šopek vrtnic, bombonjero ali okusno večerjo. Tako je med fantom in punco, tako med možem in ženo, tako je tudi med prijatelji, tudi med Bogom in človekom. Zato, menda, Bog vedno znova postavlja križ na vrhu zemlje, zato daje svojega edinega Sina (Jn 3,16), vsakič znova pribitega na nek drug les, včasih na bolezen, včasih na moža ali ženo, včasih na otroke, včasih … To je pač darilo, da večjega ne more biti, pozornost, vredna svojega imena. Kot bi hotel s tem reči: »Verjameš, da te imam rad?«  Ljubiti  Okoli tega vprašanja se človeštvu namreč zatika že od samega začetka, vse od raja dalje (1 Mz 3): ali Bog samo laže ali je v resnici dober, hoče človeka oslepariti in izrabiti ali ga rešiti? In bolj kot so čustva razvneta in bolj kot je življenje sámo v neskladju s človekovimi željami in pričakovanji, bolj se sleherniku upira verjeti, da je tole med človekom in Bogom res ljubezen , vse bolj ...

V njeno samoto je vstopil. V njeno žalobno hojo po vodo, ki je ni mogla odžejati . Ker so bile njene rešitve vedno samo začasne rešitve, namenjene reševanju njenega udobja, varnosti in izogibanja tveganju, ki jo prinaša odnos. Namreč tveganju, da se boš v njem hočešnočeš moral spremeniti, da boš moral nekaj dati, ne da bi vedel, ali boš kaj dobil nazaj, da boš zato tudi kaj za vedno izgubil, gotovo kaj, kar imaš rad in ti je ljubo. Morda celo življenje, kakršnega poznaš. In to tveganje je za mnoge od nas pretežko. Žeja Jezus in žena iz Samarije se pri vodnjaku srečata opoldne (Jn 4,6), sredi hude vročine, ko ni nihče hodil po vodo. To daje slutiti, da je žena to uro izbrala zato, ker se je na ta način skušala izogniti srečanjem z drugimi ljudmi. Hotela je biti sama, osramočena ali v strahu zaradi javnega mnenja, virusa ali kateregakoli drugega razloga že. Toda ni bila sama. V blodnjaku življenja jo je prestregel Gospod – in jo izzval, s tem, da je tudi sam postal žejen. »Daj mi p...

» Učitelj … Povej nam torej, kaj se ti zdi … « (Mt 22,17) Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanje o davku, ki so ga učenci farizejev in herodovci postavili Je...

Naše življenje ni hiša in vrt in topla postelja. Naše življenje je pot. In njen cilj je vprašanje, ki nas vznemirja: » Kdo sem? « (Lk 9,19) Kdo je človek, ki ga samo srečam, in kdo je človek, s katerim živim? Ni nujno dobiti odgovora na to, nujno pa se je spraševati . Kdo je? Zakaj je tak, kot je? Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kaj hoče, česa si želi? Kaj v svojem življenju pogreša? In spraševati se je treba ne zato, da bi ga razumeli, temveč samo zato, da bi skupaj z njim delili njegovo pot . Samo zato, da bi odšli od svojega doma, od svojih prepričanj, od svojih načrtov, od vseh svojih zabetoniranosti v deželo svobode – v deželo Drugega. » V deželo, ki ti jo bom pokazal. « (1 Mz 12,1) Ljudje, ki pridejo v naše življenje, tja ne pridejo slučajno. Zato je nujno, da me vsak od njih vznemirja . Da me sili na pot, na naporno pot do človeka, s katerim si delim mizo in posteljo, pa tudi do tistega, s katerim si delim samo trenutek v trgovini, na cesti, med hitenjem proti službi ...