Nežnost Besede

Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj, od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. 

Zaradi besede človek 

A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar je imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi, da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede, dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. 

Ampak, bodimo pozorni, to je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, je lahko objem in poljub, je lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina, kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3) in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo, kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in rase, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. 

Gentlemanstvo 

Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomeščali, s katero bi popravljali svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. 

Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. 

Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tistega, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami.« (Jn 1,14) Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.

(misel ob 2. nedelji po božiču, leto B)