F. Lainšček, Kurji pastir

Zanimivo, da kdo napiše knjigo o samem sebi, kakor da jo piše o kom drugem, tako resnično trpka in čudežna je prva avtobiografska knjiga Ferija Lainščka "Kurji pastir" (ki ji bosta baje sledili še dve), polna resničnosti, ki je kot izmišljena, in neke domišljije, ki je lahko samo resnična. 

Začne se tik pred pisateljevim rojstvom. Čakamo, da se bo rodil otrok v revni hiši nekje na Goričkem, vse teče, vse se veseli njegovega rojstva, potem pa, ko bilka vendarle požene, se začne trd boj za njegovo življenje, ki do kraja razgali predvsem materino in očetovo naravo. Življenje je boj, ne le boj otroka, ampak tudi tistih, ki jim je bil poslan, tako je mogoče sklepati iz tolikih in tolikih prigod ob Ferijevem najzgodnejšem otroštvu, tako velikokrat se zazdi, da je vsako življenje res dar in čudež, saj je zgodba res ovinkasta kakor rečni okljuki Mure, toliko trenutkov, ko se ustrašiš, da fant ne bo preživel, da te ob tem pomiri šele dejstvo, da je njegovo ime na platnici. 

Zgodba je počasne narave, saj je polna lepih podob, kakor jih lahko v nas vtisne samo otroštvo in njegova neizrekljiva sposobnost čudenja, premislekov, kakor jih je bilo sposobno življenje nekega drugega, temu že zelo oddaljenega časa, in besed, med katerimi je bilo veliko molčanja, teme, med katero je veliko svetlobe, mrazu, med katerim vznika toplina revnega doma. Vredna branja, a ni za tiste, ki bi radi knjige požrli. Bolj za tiste, ki bi radi ob njej "guštirali".