Besede za srce

Zgodba pripoveduje, kako je nekoč nekdo prišel k filozofu Sokratu. »Hej, Sokrat, veš kaj vse sem slišal o tvojem prijatelju.« »Počakaj malo,« ga je prekinil modrec. »Ali si to, kar mi hočeš povedati, presejal skozi tri sita?«»Tri sita?« je začudeno vprašal oni. »Seveda, tri sita. Preden o nekom nekaj govoriš, je dobro, da si vzameš čas in preseješ tisto, kar želiš reči. Prvo sito je resnica. Je vse, kar si mi želel povedati o mojem prijatelju, res?« »Ne vem,« je povedal mož, »to sem slišal od drugih.« »Dobro, ne veš, ali je to res. Poskusiva z drugim sitom. To je sito dobrote. Ali je to, kar mi hočeš povedati nekaj dobrega?« Obotavljivo je odvrnil: »Ne, ravno nasprotno...« »Aha,« ga je prekinil Sokrat. »Pa vzemiva še tretje sito in vprašajva, ali je koristno, da mi govoriš o tem, kaj je moj prijatelj napravil?« »Koristno ravno ni ...« je odvrnil. »Torej,« se je nasmehnil modrec, »če to, kar mi hočeš povedati ni niti resnično niti dobro niti koristno, zakaj bi mi to rad povedal?« *...

... tistega dne. Ves sončen je bil, ves svetal in lep, veter mi je šel skozi lase in skozi veje dreves, da so šelestela. V meni ni šelestelo. V meni je bilo malce bolečine, malce tišine. Kot vsakokrat, ko človek stopi na kraj, ki ni čisto navaden kraj, pa čeprav se tako zazdi na prvi pogled. Umaknil sem se pred množico. V odmaknjen kraj pod drevesi. Nekdo je bil tam pokopan, blizu krematorija, pod drevesi, ki so šelestela in niso hotela biti tiho. Ta drevesa so zrasla na krvi ljudi, ki so tam ležali. V pepelu iz njihovih kosti, zalivana s solzami so zrasla. In niso hotela biti tiho. Ker so govorila namesto tistih, ki niso mogli govoriti pred sedemdesetimi leti. Dachau . Pretreslo me je, ko sem stopil vanj. Pretreslo me je, ko sem stopil v tišino in poslušal drevesa. Pretreslo me je, ko sem gledal prazne peči in lesene pograde in žičnate ograje. Pretreslo me je, da sem človek. Ker lahko jaz, človek, živim in trpim na enakih pogradih. Ker lahko jaz, človek, nekoga položim na tak pogr...

Ena zahtevnejših stvari je danes imeti stališče, stati za njim in ga jasno povedati. Čeprav danes na nas ne preži nihče, ki bi nam grozil z zaslišanji in zaporom, čeprav živimo v demokraciji in v svetu, kjer ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje in se z njim opredeliti, je to ena težjih vrlin, ki jih zmorejo le najbolj ... Kako naj rečemo? Pogumni? Nori? Trmasti? Recimo jim tisti, ki si upajo biti neprijetni. Tisti, ki si upajo vznemirjati. Tisti, ki si upajo reči, da obstajajo med nami stvari, ki niso v redu. Stvari, s katerimi se ne strinjajo. To je težko predvsem zato, ker v nas prevladuje prepričanje, da pomeni stati za svojim stališčem in zagovarjati to, v kar verjamemo, biti nekdo, ki išče prepir, ki mu nikoli nič ni všeč, ki komplicira, ki teži. In ki zato prav kmalu postane nepriljubljen. Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen. Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nik...

Še vedno iščem, še vedno se trudim razumeti, kaj bi to bilo – biti duhovnik. Včasih se zbegano sprašujem, ali sploh vem, zakaj sem, kar sem, in kaj je v mojem poklicu res bistveno, res pomembno. Ni lahko priti do takega odgovora. In predstavljam si, da se taka vprašanja dogajajo tudi vam. Ampak verjamem, da je tistemu, ki dobro in iskreno išče, slejkoprej dano tudi najti odgovore na svoja vprašanja. Meni se je prvi odgovor, s katerim sem bil zadovoljen, prikazal konec prejšnjega meseca, ko sem se poslavljal iz Ajdovščine. Med mašo sem se zavedel, da bo naša zadnja stvar, ki jo bomo doživeli skupaj, blagoslov na koncu maše. In me je spreletelo: da sem vendar v župnijo prišel najprej zato, da blagoslavljam. Tudi zato, da mašujem, da pridigam, tudi da sprašujem, tudi zato, da poslušam, da molčim, tudi da trpim, predvsem pa da – tudi z vsem tem – blagoslavljam. Da blagoslavljam. Ker je to moj poklic. Ne kot duhovnika, kot kristjana. Med vsemi možnostmi in predlogi, ki mi jih daje živ...

» ... bodite pripravljeni ... « (Lk 12,40) Ko vse poteka, kakor mora, ali ko se nam vsaj tako zdi, ker se ne zgodi nič, kar bi nas vsaj malce zdrznilo in v nas vsadilo dvom o pravilnosti naših odločitev ali naših dejanj, ljudje ponavadi zaspimo. Da je v redu, kot je , da smo nekaj dosegli, da uspevamo in da si zato lahko na veličastnem razgledu na svoje uspehe nekoliko odpočijemo. To ne bi bilo tako zelo napačno in usodno, če ne bi bilo življenje kot reka , ki teče in se nikdar ne ustavi, kot reka, ki nikoli več ne bo enaka kot je ta trenutek. In če ne bi bili zato taki tudi ljudje, ki vsak trenutek pijemo iz te reke. Vedno drugačni, nikoli enaki . Biti pozoren je zato za čas vsakega življenja nujnost. Vedeti, da vsakič, ko stopam do človeka, stopam do nekoga, ki ni isti kot včeraj. In da ravno zato prav nikdar s človekom ne morem ravnati po preverjenih vzorcih – kot da bi klesal mrzel kamen – temveč da sem mu sposoben prisluhniti, ga opaziti v njegovem trenutnem položaju in n...

Velika je moč bogastva. A ni velika zato, ker ti prinaša vplivnost in brezskrbnost, ni velika zato, ker ti poklanja oblast, ni velika zato, ker imaš zaradi njega prav vse, kar si zaželiš, temveč zato, ker tisti, ki veliko ima, lahko veliko da . Ker si človek z njim lahko pridobi največjo moč in največje bogastvo vsega vesolja: ljubezen. Toda velika je moč bogastva. Tako velika, da lahko bogastvo postane tvoj gospodar, ti pa njegov služabnik, če ne veš, čemu je to bogastvo namenjeno. Da namreč ni namenjeno tebi, temveč vama. Da moraš zato, da bi obvladoval bogastvo, do njega vedno pristopati v dvojini, v paru z drugim človekom, vedno z mislijo nanj. Samo tako si lahko gospodar in ne služabnik svojega bogastva. Da ga deliš z drugim. Potem vaju bogastvo hrani in skrbi za vaju in vaju postopoma uči, da sta drug drugemu največje bogastvo. Potem vaju bogastvo nauči ljubiti. In ne, bogastvo ni samo denar. In če gledamo tako, potem ni nihče revež. Samo tisti, ki ne zna deliti.